Društvo Anbot sestavljajo različni posamezniki, ki jih bogatijo različne kulture, jeziki in znanja. Njegovi začetki so pestri, saj je delovalo že dve leti pred uradnim začetkom leta 2003. Njihova osnovna dejavnost je restavratorstvo starih predmetov, z odprtimi rokami pa sprejmejo vsak izziv in nova znanja.
Društvo Anbot obstaja že 18 let. Kaj vas je spodbudilo k nastanku ali bolje rečeno, kakšni so njegovi začetki?
Natalija Planinc: »Leta 2001 smo takratni člani namreč začeli s študijskimi krožki restavratorstva. Z začetkom upokojitve so me prijatelji nagovarjali k organizaciji krožkov restavratorstva, saj so imeli doma stare predmete, ki so jih želeli sami obnoviti. Imela sem srečo, da sem gospoda Poldeta Belac videla pri delu, kako je nekaj obnavljal, zato sem ga vprašala, ali bi sodeloval pri krožku restavratorstva. Svoje izdelke smo na koncu predstavili v nekdanji galeriji Gašpar, kjer je danes arhiv. Po drugi razstavi, ki smo jo imeli maja leta 2003, so člani društva izrazili željo po nadaljnjem delu. Tako smo leta 2003 ustanovili društvo ljubiteljev kulturne in naravne dediščine, naša osnovna dejavnost pa je bilo restavratorstvo, ker smo iz tega tudi nastali.«
Vodenje društva Anbot je Natalija Planinc (desno)predala kolegici Tatjani Uršič.
Kateri so bili najodmevnejši projekti?
Natalija Planinc: »Leta 2004 je bila tema Dnevov evropske kulturne dediščine, ki jih vsako leto organizira Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), restavratorstvo. Takrat je Anbot povabil starinarje, s katerimi smo po celi Župančičevi ulici priredili odprtje Dnevov evropske kulturne dediščine na temo restavratorstva, zato smo na ZVKDS poslali naš program. ZVKDS je obiskal Piran in videli so, da se izvaja več dogodkov, kakor jih je bilo zapisanih, zaradi česar se je ZVKDS odločil, da bo leta 2005, ko je bila tema nesnovna dediščina, nacionalno odprtje v Piranu. V društvu smo vzeli to tako resno, da smo en dan v septembru, Piran spremenili v muzej na prostem, zaradi česar je društvo Anbot prejelo plaketo Občine Piran, kot vodja projekta pa sem prejela Steletovo priznanje, ki je izključno za restavratorje in konzervatorje. S časom se je naš trud poplačal, saj smo pridobili status društva v javnem interesu na področju kulture. Najbolj odmeven projekt, ki bo še mnogo let živel, pa je galerija na Bernardinu »Male štorije naše dediščine«, saj smo k sodelovanju povabili folkloriste in Roza klementine. Cela Slovenija nas pozna tudi po sejmih starin domače obrti in darov narave, saj je posebnost naših sejmov to, da se vedno nekaj dela, ker ljudje vedno pridejo zraven in poskusijo tudi sami nekaj narediti. Imamo tudi različne razstave in ljudje vejo, kateri prazniki prihajajo, ker so naše izložbe vedno v duhu pričakovanja praznikov.«
Ravnate se po afriški filozofiji Ubuntu. Kako ste jo vpeljali v delovanje društva? Kaj je temelj te filozofije? Jo lahko prosim pojasnite?
Natalija Planinc: »Filozofija Ubuntu je to, da sam nisi nič. Najprej moraš delati zase, da si ti sam zadovoljen, potem pa najti somišljenike, da s sodelovanjem delaš tudi za druge. To nam v Anbotu uspeva že vsa leta, saj smo naše delo in našo filozofijo kot primer dobre prakse in Istro predstavljali v Bruslju, v Bosni in Hercegovini, v Srbiji, Italiji itd. K vsakemu projektu, ki smo si ga zadali, je vsak prispeval svoje veščine in znanja, zaradi česar so bili naši programi vedno bogati. Filozofija Ubuntu se v Anbotu udejanja skozi sodelovanje s skupnostjo. V društvu nam je zelo pomembno tako medgeneracijsko sodelovanje kakor kakovost življenja v tretjem življenjskem obdobju. Ko smo imeli še sedež na Župančičevi ulici, smo prišli do ideje, da bi povabili otroke in naredili praznovanje Župančičevega rojstnega dne. Vsak otrok je tako dobil vabilo iz daljne dežele, pri čemer nam je bilo pomembno, da smo v ta projekt vključili starše, da vejo, kdo je društvo Anbot. Prav tako smo sodelovali na solinarskem prazniku oziroma prazniku Sv. Jurija, zavetnika našega mesta, ki je najpomembnejši dan za Pirančane. Člani društva smo šli vsak dan na eno šolo v Piranu, Luciji, Sečovljah in na italijansko šolo, kjer smo skupaj z otroki in učiteljicami na dvoriščih šol izdelovali girlande iz bršljana. Na zadnji dan pa smo vsi prostovoljci – k sodelovanju smo povabili ne samo mlade, ampak vse meščane, da se je vedelo, da je praznik Sv. Jurija – obešali girlande po Piranu.«
Med obiskovalci Anbotovih sejmov je bilo največ zanimanja pletenja istrskih košar. Foto: Ubald Trnkoczy
Najdemo vas na Tartinijevem trgu. Kako so vas sprejeli domačini?
Natalija Planinc: »V društvu Anbot smo pozitivni ljudje in mislim, da so domačini začutili, da želimo narediti nekaj dobrega za to mesto. Leta 2007 smo naredili mozaik našega zavetnika, ki danes krasi župnijski vrt, obnovili smo župnijska in sodnijska vrata, škure na svetilniku itd. Vsaj enkrat na leto nekaj naredimo, zato da mesto vidi, da delamo dobro.«
Počnete pa vrsto različnih dejavnosti. Lahko na kratko opišete, kaj vse počnete v društvu?
Tatjana Uršič: »Kakšni smo in kako smo prepoznavni, je že povedala Natalija, nadaljujemo pa z rednimi in občasnimi aktualnimi dejavnostmi. Naše glavne aktivnosti so: restavratorstvo, obnavljanje pohištva, kaligrafija, mozaiki, zelišča, gastronomija, prirejamo raznovrstne aktualne razstave. Pri našem delovanju pa dajmo v ospredje medgeneracijsko sodelovanje, saj smo prisotni povsod – od vrtcev do univerz in domov za starejše. Povabimo jih na aktivnosti, na katere se odzovejo in tudi mi se odzovemo, ko nas potrebujejo. Organiziramo tudi različna predavanja, saj je pomembno, da se vseživljenjsko izobražujemo in negujemo svoje potenciale, saj imamo v društvu člane, ki so strokovnjaki na različnih področjih. Zelo radi potujemo tudi na strokovne ekskurzije – zadnji dve leti seveda nekoliko manj – ker spoznavamo tudi naravno in kulturno dediščino drugih krajev, povezujemo in sodelujemo tudi z drugimi društvi – tako domačimi kakor iz drugih držav. Skrbimo tudi za zdrav način življenja, zato sodelujemo tudi z zdravstvenim domom. Vsako leto sodelujemo tudi na eni do dveh čistilnih akcijah, bodisi očistimo obalo, ulice Pirana, skratka smo tam, kjer nas potrebujejo. Poleg vseh naših vsakoletnih tradicionalnih projektov, veliko sodelujemo tudi na različnih dobrodelnih akcijah.«
Kako se je društvo prilagodilo času koronavirusa?
Tatjana Uršič: »Naše dejavnosti niso zamrle, malo so se upočasnile in zožile glede na trenutno zdravstveno stanje posameznikov. V slabših epidemičnih razmerah smo komunicirali preko elektronske pošte ali Zooma. K celotni situaciji smo pristopili odgovorno in delovali tako, da smo upoštevali ukrepe in navodila NIJZ-ja.«
Kaj pa ste počeli v času zaprtja države?
Tatjana Uršič: »Vse kar sva z Natalijo omenjali, le v drugačni obliki.«
Danes živimo v časih, ko se svet vse hitreje premika. Tempo življenja je vse hitrejši, smo »ujetniki« hitre proizvodnje in še hitrejše potrošnje. Kako se na staro kulturno dediščino in star način življenja odzivajo mlajše generacije, ki odraščajo v današnjem svetu?
Tatjana Uršič: »Kadar pristopijo zraven mladi in vidijo, kaj delamo, so navdušeni, žal pa ne ostanejo. Radi poprimejo za delo, ne pa kot stalno članstvo, ker je tempo življenja mladih nekoliko drugačen. Ena od izkušenj pa je ta, da smo lani in predlani za srednješolce v dijaškem domu v Portorožu organizirali popoldanske delavnice – dekleta so se prijavila za mozaik, fantje pa za restavratorski krožek. Ko so se ti otroci sprostili, so uživali v delu.«
Natalija Planinc: »Na vsa društva sem tudi pred leti apelirala, da bi morali v svoj program delovanja nameniti vsaj en dan v letu za otroke in mladostnike. To sem tudi vsa ta leta izvajala v našem društvu, kar se nam pozna, saj otroci in mladi radi pridejo, samo jim je treba dati priložnost. Zame so svetla točka ribiško društvo Oradela Piran, ki otroke učijo loviti ribe.«
Koronavirus je druženje in dogodke nekoliko ustavil, vendar kljub temu, kakšne projekte načrtujete v prihodnosti?
Tatjana Uršič: »V prihodnosti načrtujemo izvajati vse dejavnosti, ki jih izvajamo že vas leta, seveda jih bomo prilagodili prihodnjim razmeram. Poleg zdaj že tradicionalnih dejavnosti, pa sprejemamo tudi nove izzive.«
Kako lahko vsak izmed nas vsak dan živi po Ubuntu filozofiji?
Natalija Planinc: »Ubuntu filozofija je že vtkana v življenje vseh nas, vendar se ga ne zavedamo. Spoštovati je treba vsakega posameznika in treba je med seboj sodelovati ter ne tekmovati, ker ne moremo sami živeti.
Samanta Coraci
