Pa je res dolgčas ali nekaj povsem drugega?
V svetu, ki nenehno slavi aktivnost, dosežke in intenzivna čustva, je mir postal redkost. Ne samo to – izginil je. Postal je tako neznan, da ga ženske pogosto zamenjajo za nekaj negativnega. Dolgčas. Praznino. Celo znak, da je z njimi nekaj narobe.
Živimo v času, ki nenehno zahteva angažiranost, produktivnost in razpoložljivost, zato je jasno, zakaj se občutek miru lahko zdi kot praznina.
Telo, ki je bilo leta navajeno na stres, ne ve, kako se obnašati, ko mu ni več treba biti na preži. Ko pride trenutek miru, ga um pogosto interpretira kot »nekaj je narobe«. A v resnici je prvič vse v redu.
Kdo si, ko nihče ničesar ne pričakuje od tebe?
Nekatera najpomembnejša vprašanja, ki si jih lahko zastavite v takih trenutkih, so:
Kdo sem, ko nikomur ne skušam ugajati?
Kdo sem, ko mi nihče ne pošilja sporočil, ki me čustveno spravljajo iz ravnovesja?
Ko me nihče ne drži »na čakanju«?
Ko me nihče ne preizkuša?
Takrat imaš priložnost, da spoznaš sebe brez mnenj in pričakovanj drugih. In to je lahko zmedeno, celo nerodno. Tako dolgo si bil različica sebe, ki so jo oblikovali drugi – partnerji, starši, prijatelji, družbeni mediji –, da se zdaj počutiš golega. Razgaljenega. Brez vodstva. Brez potrditve, da si »dober« ali »dovolj zanimiv«.
Odvisnost od čustvenega vzburjenja
Psihologinja in avtorica dr. Nicole LePera pojasnjuje, kako ljudje, ki so odraščali v čustveno negotovem okolju, pogosto razvijejo odvisnost od čustvenega vzburjenja.
To pomeni, da tisto, kar bi moralo biti zdravo – stabilnost, mir, doslednost – doživljamo kot dolgčas, medtem ko tisto, kar je dejansko škodljivo – drama, umik, ljubosumje, igre – doživljamo kot »strast« ali »pravo stvar«.
Mir ne skoči iz ekrana, ne pospeši tvojega srca, ne zahteva tvojega takojšnjega odziva. Ne zahteva ničesar. In prav zato tako zmede.
Dr. Judith Herman, ameriška psihiatrinja in strokovnjakinja za travme, deli podobno stališče in poudarja, da se po dolgotrajni izpostavljenosti strupenim ali travmatičnim odnosom zaznavanje popači. Z drugimi besedami, če ste navajeni, da ljubezen prinaša težave, manipulacije ali čustvene pretrese, se vam lahko zdrav odnos ali preprosto mir samskega življenja zdita čudna, celo napačna.
Dobra novica pa je, da se naš živčni sistem lahko spremeni. Potreben je le čas in prijaznost do sebe.
Kako se naučiti živeti v miru?
Če menite, da mir ne pride naravno do vas, to ni znak, da je z vami nekaj narobe. To je znak, da ste predolgo živeli v hrupu in zdaj potrebujete nežen prehod. Tukaj je nekaj korakov, ki vam lahko pomagajo.
1. Normalizirajte tišino
Navadite se na ure brez glasbe, brez televizije, brez mobilnih telefonov. Poskusite vsaj 15 minut na dan sedeti v tišini in opazovati svoje misli brez obsojanja.
2. Poiščite majhne rituale, ki jih imate radi
Zgodnja jutranja kava, sprehodi brez cilja, zapisovanje hvaležnosti na koncu dneva, pospravljanje brez pritiska.
3. Prepoznajte stare vzorce
Če pogrešate »tisti« odnos, ki je bil čustveni vrtiljak, se vprašajte, ali ste res pogrešali osebo ali občutek drame. To je razlika med ljubeznijo in odvisnostjo.
Mir kot novi standard
Predstavljajte si, da se zbudite in greste spat brez bremena pričakovanj drugih ljudi. Predstavljajte si, da vaš dan ni nujno “razburljiv”, da bi bil dober. To ni dolgčas. To je mir. To je novi standard.
Ko ste bili v napačnih razmerjih, ste se morda naučili, da strast pomeni negotovost, da vas mora vznemirjenje izčrpati in da ne smete iskati jasnosti. Toda danes to ni več vaša realnost. Danes se učite nove definicije svojega odnosa s seboj, z drugimi, z življenjem.