V skupni akciji z Direkcijo Republike Slovenije in Upravo Republike Slovenije so v začetku februarja v Krajinskem parku Strunjan prvič organizirali obsežno čistilno akcijo. »Vsako leto iz obrežja odstranimo nekaj večjih kosovnih odpadkov, kot so plastične cevi in školjkarske boje. Tokrat pa je bilo potrebnih, kar nekaj ljudi, veliko orodja in plovilo, ki iz nedostopnih delov obrežja ves material tudi odpelje,« pravi Samanta Makovec iz Javnega zavoda Krajinski park Strunjan.
V letošnji akciji so bili odstranjeni betonski temelji z zarjavelim železjem, ki so bili postavljeni pred več leti in so predstavljali star odpadek na morskem obrežju, utrjeni objekti in zatočišča izdelani s kamnom in lesom, ki pa so začeli nastajati po koncu lanske poletne sezone. »Iz naravnega morskega obrežja pod klifom smo tako odstranili nedovoljene posege: 9 starih betoniranih objektov skupaj z nevarnim in zarjavelim železjem ter 8 večjih trajnih kamnitih zložb, utrjenih z vezivi in prekritimi z bitimi deskami. Odpeljalo se je tudi večje naplavljene kosovne odpadke in nekaj večjih kosov naplavljenega lesa, ki bi lahko predstavljali potencialno grožnjo za plovila, če bi jih odneslo nazaj na odprto morje,« pojasnjuje Samanta Makovec. »Šele ko smo začeli odstranjevati material, smo ugotovili, da gre za veliko količino obdelanega lesa (to ni bil naplavljen les), pritrjen z vezivi in žeblji, ki so ga graditelji najverjetneje pripeljali na plažo s plovili.«
Številne kamnite zložbe velikih dimenzij, ki spominjajo na plažne nastanitve z ostanki prenočevanj, odvrženi odpadki, grafiti, ostanki kurišč in drugi nedovoljeni posegi, so vsako leto številčnejši in sorazmerni z večanjem števila obiskovalcev. »Manjše in večje spreminjanje obale je skorajda tradicionalna dejavnost na divjih kopališčih pri nas. S tem se uničuje občutljivi ekosistem pršnega pasu ter se predvsem iz naravnega okolja dela nenaravno. Težavno je predvsem urejanje »utrjenih ležišč oz. objektov«, s čimer se trajno posega in spreminja obrežje po svoji volji in se ga na nek način rezervira (oz. lasti). Ali se tovrstno početje kjerkoli drugje v naravnem okolju, npr. v hribih, dogaja? In ali bi bilo v urbaniziranih območjih, sprejemljivo? In če tam ne, zakaj pa ob morju vendarle?« nadaljuje.
Spreminjanje naravnega morskega obrežja je prepovedano skladno z Uredbo o Krajinskem parku Strunjan. Prav tako je na območju naravnega rezervata prepovedno premikanje in skladanje kamnov na morskem obrežju ali kakršno koli trajno poseganje v morsko obrežje in obrežno rastlinje ter ni dovoljeno zadrževanje od sončnega zahoda do sončnega vzhoda. »Zavedamo se, da z ekipo nadzornikov, ki jo imamo ne uspemo rešiti vseh težav. Namen niti ni izdajanje glob za lažje prekrške, večinoma zaleže opozorilo. Naša majhna obala dejansko ponuja vsakomur možnost doživetja morja na drugačen način in skladno s tem je potrebno spoštovati okolje, ki si ga izberemo za obisk.«
Del današnjega Naravnega rezervata Strunjan, ki obsega Zaliv sv. Križa (t. i. Mesečev zaliv) in rt Ronek s klifom in priobalnim morjem je bil vključen že leta 1976 v Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. Zavarovanje območja je sledilo leta 1990 na lokalnem in leta 2004 na državnem nivoju, sodi pa tudi v omrežje Natura 2000. Danes je to območje z največjo biotsko pestrostjo v Slovenskem morju, z značilnim flišnim klifom, ohranjenim zaradi naravnih procesov erozije in abrazije ter visoko raznovrstnostjo na ravni vrst in habitatnih tipov pod morjem.
