Posnetek prometne nesreče predsedniškega konvoja v predoru Kastelec, ki ga je mesec dni po dogodku objavila oddaja Tarča, je razkril trenutke tik pred trčenjem. Dogajanje sta v torek zvečer za dve televiziji analizirala prometna strokovnjaka. Čeprav sta se ga lotila z nekoliko različnih zornih kotov, oba opozarjata na ključne trenutke ob nenadnem zmanjševanju hitrosti kolone.

Nesreča se je zgodila 31. julija, ko se je predsednica republike Nataša Pirc Musar v varovanem konvoju treh vozil s Hrvaške peljala proti Komendi. Službeni kombi, v katerem je bila predsednica s sopotnicama, je v predoru Kastelec trčil v spremljevalno vozilo na čelu konvoja.

Policija je po nesreči sporočila, da je bil vzrok trčenja neupoštevanje varnostne razdalje. Voznika kombija so zaradi suma povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti naznanili posebnemu oddelku Specializiranega državnega tožilstva.

Vidmar: Hitrost okoli 150 kilometrov na uro

V oddaji 24UR Zvečer je posnetek analiziral dekan Fakultete za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani dr. Peter Vidmar.

Po njegovi oceni se je pred nesrečo v predoru vključila varnostna signalizacija, na katero so se vozila pred predsedniškim konvojem odzvala z zmanjševanjem hitrosti.

Eno od vozil se je umaknilo proti desni, drugo pa le približno do sredine vozišča. Za vozila predsedniškega spremstva tako po njegovi oceni ni ostalo dovolj prostora za nadaljevanje vožnje mimo počasnejših vozil.

Vidmar je na podlagi posnetka hitrost predsedniškega spremstva grobo ocenil na okoli 150 kilometrov na uro. Razdaljo med prvim vozilom v spremstvu in kombijem s predsednico pa je ocenil na približno 30 do 35 metrov.

Pri takšni hitrosti je bila po njegovem mnenju ta razdalja nekoliko premajhna.

Pojasnil je tudi, da usposobljenost voznika sicer skrajša reakcijski čas, vendar fizikalnih omejitev ne more odpraviti. Medtem ko povprečen voznik reagira v približno 0,8 do ene sekunde, se lahko reakcijski čas posebej usposobljenega voznika približa polovici sekunde. Toda pri veliki razliki med hitrostjo konvoja in vozili pred njim tudi to ni nujno dovolj za pravočasno zmanjšanje hitrosti.

Vidmar je hitrost avtomobila pred konvojem ocenil na približno 60 kilometrov na uro.

Zakaj se je vključila signalizacija?

Vidmar je v oddaji omenil tudi možnost, da je bila varnostna signalizacija v predoru povezana z zaznavo vozila, ki se je približevalo z veliko hitrostjo, vendar je ob tem poudaril, da bi bilo treba delovanje sistema še preveriti.

Vključena signalizacija je bila po njegovi razlagi pomemben del dogajanja pred nesrečo. Vozniki pred konvojem so se nanjo odzvali z zmanjšanjem hitrosti, medtem ko se jim je predsedniško spremstvo približevalo z višjo hitrostjo.

Po Vidmarjevi oceni je šlo za splet okoliščin – veliko razliko v hitrosti med vozili, odziv voznikov na signalizacijo ter položaj vozil v trenutku, ko se jim je približalo predsedniško spremstvo.

Brglez: Konvoj je bil pravilno formiran

V Odmevih na TV Slovenija je posnetek analiziral strokovnjak za trajnostno mobilnost, prometno in razvojno politiko Andrej Brglez, ki ima tudi lastne izkušnje z vožnjo varovanih oseb.

Najprej je opozoril, da je bil predsedniški konvoj pravilno sestavljen: vozilo z varovano osebo je bilo na sredini, pred njim in za njim pa spremljevalni vozili.

Brglez je dogajanje v začetnem delu ocenil nekoliko drugače kot Vidmar. Po njegovi oceni konvoj v predor ni pripeljal s previsoko hitrostjo, razdaljo med vozili pa je v tej fazi ocenil kot zelo primerno.

Poudaril je, da vozniki v takšnem konvoju med seboj ves čas komunicirajo ter vožnjo in razdalje prilagajajo kot celota.

Kritičen je bil zadnji trenutek

Tudi po Brglezovi analizi se je položaj spremenil, ko sta se pred konvojem znašli počasnejši vozili. Ocenil je, da sta njuna voznika v nepričakovani situaciji ravnala po svojih najboljših močeh, zato jima ne bi bilo primerno pripisovati odgovornosti za nastali položaj.

Ključni trenutek je po njegovem nastopil tik pred trčenjem.

Kombi s predsednico se je takrat po njegovi oceni preveč približal prvemu vozilu spremstva. Brglez dopušča možnost, da je voznik pričakoval, da bo vozilo pred njim ponovno pospešilo oziroma nadaljevalo vožnjo, vendar se to ni zgodilo.

Opozoril je tudi na lastnosti kombija: ta je višji in težji od osebnega avtomobila ter se pri nenadnih manevrih obnaša drugače.

Po njegovi oceni je bila odločitev v zadnjem trenutku napačna, vendar je hkrati izpostavil ravnanje drugih voznikov spremstva. Tretjemu vozilu je kljub zahtevnemu položaju uspelo ustaviti, prvo vozilo pa je po trčenju nadaljevalo naprej, s čimer so po njegovem mnenju preprečili še hujše posledice.

Zakaj pri varovanem konvoju razdalja ni enaka kot pri običajni vožnji?

Brglez je opozoril še na posebnost vožnje varovanih oseb. Vozila v konvoju ne morejo vzdrževati enake velike varnostne razdalje, kot bi jo pričakovali pri običajni vožnji, saj bi se lahko v nastalo vrzel vključilo drugo vozilo in tako ločilo varovano osebo od spremstva.

Prav zato so vozniki varovanih oseb posebej usposobljeni za vožnjo z drugačnimi razdaljami in tudi z višjimi hitrostmi.

To pa po njegovih besedah ne pomeni, da smejo ogrožati druge udeležence v prometu.

Vidmar in Brglez z različnim pogledom na hitrost

Analizi obeh strokovnjakov se tako v nekaterih delih razlikujeta.

Vidmar je hitrost konvoja na podlagi posnetka grobo ocenil na okoli 150 kilometrov na uro, razdaljo med prvim vozilom v spremstvu in kombijem pa na približno 30 do 35 metrov. Po njegovi oceni je bilo to pri takšni hitrosti nekoliko premalo.

Brglez pa je poudaril posebnosti vožnje varovanega konvoja. Po njegovi oceni konvoj v predor ni pripeljal s previsoko hitrostjo, razdaljo med vozili pa je v tej fazi ocenil kot zelo primerno. Kritični trenutek je po njegovi presoji nastopil pozneje, ko se je kombi s predsednico preveč približal vozilu pred seboj.

Kljub različnim poudarkom sta oba strokovnjaka pri analizi izpostavila razdaljo med vozili pred trčenjem. Tudi policija je po doslej zbranih podatkih kot okoliščino trčenja navedla neupoštevanje varnostne razdalje.

Brglez opozoril tudi na načrtovanje poti varovane osebe

Brglez je v Odmevih odprl še širše vprašanje organizacije prevozov varovanih oseb. Ob tem je izrecno poudaril, da govori na splošno in ne trdi, da je bilo tako tudi v konkretnem primeru nesreče predsednice Pirc Musarjeve.

Pojasnil je, da je treba razlikovati med nujnimi vožnjami policistov, reševalcev ali gasilcev ter prevozi varovanih oseb. Pri nujnih intervencijah časa odhoda ni mogoče vnaprej predvideti, medtem ko varnostna služba pri načrtovanih poteh varovane osebe njen urnik praviloma pozna.

Po Brglezovih besedah je zato pomembno, da varovana oseba zaupa službi, ki skrbi za njeno varovanje, tudi pri načrtovanju časa odhoda. Če bi bila varnostna služba postavljena v položaj, ko bi morala med potjo pridobivati izgubljeni čas, bi to po njegovi splošni oceni lahko pomenilo dodatno tveganje. Brglez tega razmišljanja ni neposredno povezal z okoliščinami obravnavane nesreče.

Predsednica je sicer po nesreči povedala, da so na poti računali tudi na približno 20-minutno zamudo.

Vidmar je ob vprašanju o tem opozoril, da je treba upoštevati celotno pot. Pojasnil je, da je bila hitrost v trenutku, ki ga prikazuje posnetek, po njegovi oceni takšna, kot jo je navedel, na daljši poti pa se hitrost lahko spreminja. Dodal je, da vozila v spremstvu iz varnostnih razlogov vozijo tudi z višjo hitrostjo in da so morebitne razlage o tem, ali so z višjo hitrostjo nadomeščali čas, le predpostavke.

Varnostni pas bi lahko bistveno vplival na posledice

Brglez je ob koncu opozoril še na element, ki ga je po nesreči izpostavila tudi predsednica sama – uporabo varnostnega pasu.

Pirc Musarjeva je po nesreči povedala, da med vožnjo ni bila pripeta, in priznala, da je bila to napaka.

Brglez je ocenil, da je prav nesreča v predoru Kastelec zelo nazoren prikaz pomena varnostnega pasu. Po njegovi presoji obstaja velika verjetnost, da ob pravilni uporabi varnostnih pasov poškodovanih sploh ne bi bilo.

Preiskava okoliščin nesreče medtem še ni zaključena. Zato strokovni analizi televizijskega posnetka ne predstavljata uradnih ugotovitev o odgovornosti, temveč oceni dogajanja na podlagi posnetkov nadzornih kamer.