Iztekel se je 31. Primorski poletni festival. Kakšne so vaše prve ocene?
Z izidom letošnjega festivala smo zelo zadovoljni, saj smo izpeljali program, tako kot smo načrtovali. Vreme, ki je bilo na začetku precej nestabilno, nam je zagodlo le enkrat, zaradi česar smo morali eno od predstav v Izoli prenesti »pod streho« Centra za kulturo. Vreme je naš pomemben zaveznik, saj delamo na prostem, in kadar se nam izneveri, imamo precej težav. Veseli nas, da tudi tokrat občinstvo ni umanjkalo in je domala vsa prizorišča napolnilo do zadnjega sedeža, več predstav pa je bilo vnaprej razprodanih.
Česa ste se najbolj razveselili?
Zavedamo se, da delamo za občinstvo in vselej se najbolj razveselimo njihovega sprejema. Letos smo imeli kar trikrat stoječe ovacije. Tako je bilo že na otvoritveni predstavi, ki smo jo uspeli izpeljati na osrednjem koprskem trgu, kar nam zaradi dežja lani ni uspelo. Po več letih je postal ta prelepi trg prizorišče velike gledališke predstave – Shakespearove komedijo Mnogo hrupa za nič v režiji Ivane Djilas in izvedbi SNG Nova Gorica. Vedeti je treba, da je v postavitev na prostem zahtevna in je vanjo vloženega veliko truda in sredstev, saj je treba najemati ustrezno opremo in prizorišče pripravljati več dni. Ker nimamo nadomestnih prizorišč za tako velike predstave, kot je bila novogoriška, je edina možnost prestavljanja na drug termin, kar pa je iz vrste razlogov zelo problematično. Toda tokrat se je vse dobro izšlo, olajšanje pa je bilo za nas in za občinstvo neskončno. Po dolgih letih smo bili znova v Libertasu, ki smo ga zelo uspešno priredili za zelo posebno predstavo Spolna vzgoja, pri čemer smo gostili le zadnji del tega obsežnega projekta dokumentarnega gledališča, ki pa je v tem prostoru zelo dobro učinkoval.
Baletno predstavo Grk Zorba v izvedbi SNG Maribor je v Avditoriju Portorož gledalo več kot 1.000 ljudi. Ste pričakovali takšen odziv?
Osebno sem ga pričakovala in vanj verjela, četudi je bilo tu in tam slišati kakšno skeptično misel. Starejši obiskovalci se bodo spomnili prvega Grka Zorbe pred 20 leti v izvedbi istega gledališča – SNG Maribor. Tudi takrat je bil amfiteater Avditorija poln, podobno je bilo, ko smo imeli Gadezovo ali Pandurjevo Carmen. Občinstvo se odziva, ko mu ponudiš kakovostno in všečno hkrati. Ne vem, zakaj bi morali na takšne dogodke v Ljubljano, ko jih imamo lahko tu doma v Slovenski Istri. Tu je še možnost, da v poletnem času nagovoriš goste iz tujine, saj je neverbalna predstava tudi zanje zanimiva in privlačna. Prepričana sem, da imamo pri nas tudi razgledane goste, ki jih takšne predstave zanimajo in ki tudi sicer, ko hodijo po svetu iščejo priložnosti za ogled kulturnih prireditev. Mimogrede, imeli smo tudi nekaj organiziranih avtobusov gledalcev iz Trsta, ki bodo zagotovo še kdaj prišli, če poskrbimo, da se k nam pripeljejo.
Turizem in kultura lahko dobro hodita z roko v roki, potrebno je le dobro partnersko sodelovanje in ustrezna promocija. V tujini je to pogosta praksa, pri nas smo še na začetku. Dovolj je, če pogledamo Trst.
Kaj je pomembno povedati o festivalu, če se ozremo na njegovo zgodovino?
Primorski poletni festival ima že kar dolgo in uspešno zgodovino. Doživel je že boljše čase, ko je trajal vse poletje in je bilo predstav nekaj deset. Imel je tudi veliko več gostov iz tujine, ki si jih je lahko privoščil. Ob današnji stroških gostovanj in zelo dragi tehnični izvedbi ne moremo ponoviti zlate dobe iz devetdesetih let, ko smo si lahko privoščili tudi produkcije ali vsaj koprodukcije in številna tuja gostovanja. Ob tem naj povem, da se moramo tudi letos zahvaliti prijateljem iz Skupnosti Italijanov v Kopru in Piranu, posebej Mariu Steffetu, ki je pokazal izjemen posluh za naš projekt in nam omogočil dva izjemna večera, enega s Paolom Rossijem in drugega s klavirskim duom v glasbenem projektu Moonwalk. Verjamem, da imamo v rokah dobro znamko, ki jo velja ohranjati, in dobre partnerje, ki mislijo podobno. V minulih letih smo veliko naredili za stike z občinstvom, čemur danes radi rečemo razvoj občinstva. Bolj preprosto povedano to pomeni, da ljudje našim izbiram zaupajo in da se krog zvestega občinstva lepo širi.
Tudi letos smo imeli priložnost videti predstave na več zunanjih lokacijah Slovenske Istre. Med njimi sta koprski Titov trg, novost je bila Kosmačeva hiša v Portorožu. Kako izbirate lokacije za predstave?
Prej nisem omenila, da je bilo nekoč veliko lažje izbirati zanimive ambiente, ker jih je bilo več in je bilo mestno okolje drugačno, če govorim le o mestih. Danes je vsepovsod veliko hrupa, kar je ena največjih težav. Tudi manj ustreznih prosotorov je, ker so dobili nove funkcije. Nekoč so bile »naše« vse stare palače, tudi že zelo dotrajane, pa vrsta mirnih kotičkov po ulicah in trgih. Kar nekaj kultnih predstav je tako nastalo na novo v naših krajih od Godota v solinah do Primorskih zdrah sredi starega Pirana ali Amerike v Luki Koper, Stolov v morju Simonovega zaliva, Zločina in kazni v Vibinih studijih ali Marivauxa v neobnovljenem gledališču Tartini. Še bi lahko naštevala več deset izjemnih prizorišč. Kar milo se mi stori ob spominih na izjemne dogodke. Letošnja novost je bila tudi Kosmačeva hiša, ki je majhen, a izjemno čaroben prostor, za katerega si želimo, da bi ga lahko uporabili še kdaj za katero od bolj intimnih predstav in da bo ostal namenjen kulturi.
Festivala je za letos konec. Kdaj začnete novo sezono PPF potuje?
Kot že nekaj let, bomo zagotovo potovali tudi letos. Običajno začnemo v jeseni, zagotovo bomo šli večkrat v Trst – v gledališče in opero, pa upamo da tudi v La Fenice v Benetke, ki so našemu občinstvu zelo ljuba destinacija, na Reko in seveda po Sloveniji. Vse je odvisno od tega, kaj bodo ponudile rezlične gledališke in operne hiše in kakšno bo zanimanje občinstva, ki se nam običajno pridruži.
