Vida prihaja iz starega dela Izole, natančneje pri plaži Svetilnik. Presrečna je, ker izhaja iz velike družine. Ima enega starejšega in dva precej mlajša brata. »V vrtcu sem imela najboljšo vzgojiteljico – gospo Nevo Zonta, ki me je učila celo kvačkati (dokler nisem zlomila nonino kvačko). Kmalu sem začela hoditi v glasbeno pripravnico in zelo rada sem pela, ker smo vsi v družini pogosto prepavali. V osnovno šolo sem hodila v Vojke Šmuc Izola in obiskovala tudi Glasbeno šolo Izola. Bila sem živahen otrok, znana po nasmehu od ušesa do ušesa, imela sem veliko prijateljev, rada sem plezala po drevju in norela po stari izoli in izolski plaži,« se spominja Vida, ki jo je v otroštvu najbolj zaznamovalo obiskovanje glasbene šole, kjer je bila takrat najmlajša učenka. Z obiskovanjem violine je začela že pri zgodnjih štirih letih in pol pri takrat čisto novi učiteljici Sonji Horvat.
»Najbolj mi je v spominu ostalo, ko sva z bratom pozimi na poti v šolo kupovala tople in dišeče žemljice ki so se kar topile v ustih in naju grele v roke, v majhni pekarni v stari Izoli, ki je ni več. V šestem razredu sem dobila psa ki sem mu dala ime po psu iz knjige Pet prijateljev. Kadar nam je ušel, smo ga vedno našli na čevapčičih pri Dorotu, kjer je bil stalen gost. Hodila sem tudi skavtom na Škofije, kjer sem spoznala nov način življenja z naravo in glasbo, ki mi je bil zelo všeč. Vsa tista druženja na taborih, razmišljanja, pogovori z Bogdanom Pavalcem in Natašo Primožič mi bodo za vedo ostali lepem spominu. Skratka, na Izolo mojega otroštva imam zelo lepe spomine. Še danes se rada vračam in uživam ko se sprehajam v zgodnjih jutranjih urah po stari Izoli kupim pecivo in se z možem usedeva na kavici, kjer ga pozajtrkujeva,« pripoveduje Vida, ki je od malega imela ogromno energije, vendar zaradi vseh obveznosti v glasbeni šoli in drugih krožkih nikoli ni bilo časa za resno ukvarjanje s športom. Vse do dvajsetega leta, ko je kot študentka začela trenirati francoski boks savate in bila tam zelo uspešna. Njeni največji dosežki so bili tretje mesto na svetovnem prvenstvu v polnem kontaktu in tretje mesto na evropskem prvenstvu v lahkem kontaktu.
Varovanka Dejana Zavca
»Pri 25 letih sem bila na evropskem prvenstvu resneje poškodovana. Strgala sem križne kolenske vezi in potrebovala operacijo in eno leto rehabilitacije. Zaradi tega sem prekinila s treningom francoskega boksa, ker je potrebno ročnim udarcem dodajati tudi udarce z nogo. Ker sem želela nadaljevati aktivno športno kariero in sem hotela iti na olimpijske igre, sem zamenjala disciplino in izbrala klasičen olimpijski boks. To se je poklopilo s trenutkom ko je Dejan Zavec zaključil aktivno športno kariero. Takoj sem se obrnila na njega, če bi bil pripravljen postati moj trener. Po kratkem razgovoru je to sprejel in od takrat sem hodila k njemu na treninge na Ptuj,« pripoveduje in dodaja, da ker so doma vzgojeni tradicionalno krščansko, se tekmovalni športi, še posebej pa borilni športi niso skladali s temi pogledi. Staršem zato na začetku sploh ni povedala da trenira. Izvedeli so kasneje, ko je že aktivno tekmovala. Niso bili najbolj navdušeni, vendar je niso nikakor ovirali. Kasneje so se celo zelo zanimali, kako ji gre. Mama pa se je vseskozi bala, da ne bo resno poškodovana.
Tudi ženske so odlične boksarke, a pri nas žal zapostavljene
Glede na to, da je boks precej grob šport, verjetno ni prva izbira žensk. »Boks je dejansko zelo dinamična in raznolika vadba, ki vključuje celo telo in psiho. Potrebni so tudi posebna inteligenca, intuicija in psihološka trdnost če hočeš resno tekmovati. Morda mi je bilo to v izziv, ker ni izgledalo lahko. V olimpijskem boksu velja neverjetno športno vzdušje in spoštovanje med nasprotniki. Že pri francoskem boksu sem presenetljivo ugotovila, da je v polnem kontaktu veliko več fair playa in športnega duha med nasprotnicami in veliko manj resnejših poškodb kot pri lahkem kontaktu. Pri olimpijskem boksu pa pride to še bolj do izraza. Z mojimi mednarodnimi sotekmovalkami smo vedno z lahkoto našle kontakt, smo se dobro razumele pred in po borbi,« pove Vida in doda, da se ženski boks v Sloveniji precej razlikuje od tistega v tujini. V Sloveniji namreč velika večina trenerjev izhaja iz tradicionalnih šol nekdanje Jugoslavije (Dejan Zavec ne spada v to kategorijo), ki si ne predstavljajo, da lahko ženske dobro boksajo. To predstavlja veliko oviro pri razvoju ženskega boksa v Sloveniji. V tujini je to zelo drugače. In to tako na zahodu, kot tudi na vzhodu. Ženski boks obravnavajo kot resno disciplino, v katero veliko vlagajo in imajo svoje specializirane trenerje. Med Vidino kariero je ženski boks neverjetno napredoval in je sedaj, če gledamo tekmovalke A kategorije, seveda, v ničemer ne zaostajajo v tehniki in stilu borbe za svojimi moškimi kolegi. Na največjih mednarodnih ženskih turnirjih, kot je recimo, Golden girl na Švedskem, nastopa tudi več kot 250 bork v vseh kategorijah. Vida je imela v Sloveniji velikokrat občutek, da jo kot žensko boksarko obravnavajo drugače, je ne cenijo dovolj in jo zanemarjajo v primerjavi z moškimi kolegi, ki so imeli veliko slabše mednarodne rezultate. Kot ženska je morala zato veliko več vložiti. In veliko žensk zaradi tega tudi zaključi z treningi. Sama pa je vztrajala in se je med drugim odločila za prav posebne psihološke priprave. Pri tem ji je izredno pomagal dr. Matej Tušak. »Moram povedati, da je pripravljen um tisto, kar šteje v ključnih trenutkih, tako v borbi kot v življenju. To je še ena slabost starega tipa trenerjev, ki se velikokrat psihološkim pripravam posmehujejo in jih ne obravnavajo resno. V tujini pa najboljše tekmovalke porabijo za psihološke priprave skoraj toliko časa kot za fizični trening, kar je na turnirju na Švedskem javno povedala ruska svetovna prvakinja,« razloži Vida in doda, da se olimpijski boks razlikuje od profesionalnega boksa predvsem v tem, ker se boriš tri runde z zelo visoko intenzivnostjo, medtem ko se pri profesionalnem boksu boriš večje število rund, vendar imaš čas za taktično preučevanje nasprotnika in tudi borba poteka bistveno manj intenzivno. Dobro pripravljen tekmovalec lahko vzdrži tri runde brez večjih poškodb tudi če si borca izmenjata po 150 in več udarcev na rundo. Poškodbe se običajno začnejo po preteku petih rund, ko je telo že utrujeno in začnejo mišice popuščati. Vida v svoji boksarski karieri, šest let aktivnega boksa in tekmovanja (več kot 40 turnirskih borb, večina v tujini) ni bila nikoli poškodovana. Seveda sem ne šteje kakšne modrice tu pa tam.
»Za razliko od pričakovanj, je bistvo boksa gibanje nog, mirni živci, hitrost (in ne moč) udarca, dobra fizična pripravljenost in ne pretepanje. Želja po pretepanju te ovira pri doseganju dobrih udarcev, ker se preveč popušča čustvom in se preveč trudiš zadeti nasprotnika in si zelo predvidljiv in ranljiv in delaš napake.«
Garanje za zmage
Čeprav je začela dosti pozno, so hitro prišli uspehi. »Prvo mednarodno zmago sem dosegla na Poljskem. Bila sem presrečna, saj sem zanjo precej garala. Zmage proslavim z možem na dobri večerji. Tudi v primeru če ne zmagam, greva na večerjo, se pa na dobri večerji poveseliva življenja. Izredno rada sva hodila na turnirje na Švedsko, ker so res dobro organizirani prijetni ljudje in znajo narediti spektakularen dogodek. Seveda imajo pa tudi dobre restavracije,« v smehu pove Vida, ki ima doma na okenskih policah in vrhu omar spravljenih kopico pokalov. Njeni največji dosežki so bili drugo mesto na največjem ženskem mednarodnem turnirju Golden girl na Švedskem, peto mesto na evropskem prvenstvu v Španiji in uvrstitev na kvalifikacije za olimpijske igre, ki so potekale v Londonu. Potem je prišla korona in z njo povezani urkepi, ki so v Sloveniji onemogočili izvajanje ustreznih treningov in tekmovanj za razliko od tujine, kjer so njene kolegice lahko polno trenirale in napredovale. Vida je sanjala o nastopu na olimpijskih igrah. »Moj trener Dejan Zavec je večkrat povedal, da če bi začela pri njemu trenirati deset let prej, bi bila svetovna prvakinja. Za to je potrebno najmanj deset let treninga na vrhunskem nivoju. To ne pomeni, da opraviš le deset treningov na teden. Ampak, da si v celem mesecu treninga dovoliš le en izgubljen trening. Samo če čisto vsak trening daš res maksimum od sebe, lahko pričakuješ rezultate,« je prepričana Vida, ki je ugotovila, da se samo od olimpijskega boksa ne da živeti. V tujini se vrhunske borke ukvarjajo samo z boksom in jim država v celoti krije njihove treninge in ostalo. Ona pa je po težkem treningu odšla v službo, kjer je bila polno zaposlena in še zvečer naredila trening. Za vse to je potrebovala še štiri ure vožnje med Ivančno Gorico, Ptujem, Laškim in nazaj v Ivančno Gorico vsak dan petkrat na teden. Hvaležna je svojemu zelo potrpežljivemu možu, ki je to razumel in ji kuhal ter bil njen trener v kotu med borbami na turnirjih v tujini.
Kako drag šport je boks?
»Samo obiskovanje treningov in nakup opreme predstavlja letni strošek približno tisoč evrov. Problem je udeleževanje na mednarodnih turnirjih, brez katerih ne moreš resno napredovati, ki jih pa moraš plačati sam (vsaj v ženskem boksu je tako). Za udeleževanje na teh turnirjih sva z možem investirala letno okoli 12.000 evrov. Zveza je pokrila predvsem udeležbo na evropskem prvenstvu in kvalifikacijah za olimpijske igre in po en mednarodni turnir na leto. Ostalo sem krila sama.«
Na strogi dieti
Vida se je v letih vrhunskega ukvarjanja z boskom morala držati tudi stroge diete. »Kot vsi športi, kjer si ti omejen s težnostno kategorijo, moraš pri boksu zelo paziti na prehrano. Še posebej vsaj tri tedne pred boksom, ko začenjaš z izgubljanjem zadnjih odvečnih kilogramov in tempiranjem forme. Hrano doživljaš kot sredstvo za doseganje rezultatov. V svoje telo vnašaš le tisto, kar ti prinaša optimalen trening. Če to zanemariš, izgubiš dober trening in tega si ne smeš privoščiti. Največji izzivi vseh v borilnih veščinah so seveda hujšanje pred borbo. Ko to uspe, poskrbiš samo še za optimalen počitek, miselno pripravo na borbo, hidracijo in aktivacijo. Vse ostalo v borbi pa pokaže, kako kvalitetno si treniral leta pred tem,« navrže šampionka, ki je zelo hvaležna za sodelovanje z Dejanom. Spoštuje ga tako kot zelo velikega strokovnjaka na svojem področju kot Človeka. »Z njim se super razumem in sva se ujela. Znotraj možnosti ki obstajajo v Sloveniji, mi je dal maksimum, vse, kar je lahko. Še posebej zadnji dve leti pred kovidom se mi je zelo intenzivno posvečal in me pripravljal na evropsko prvenstvo in kvalifikacje v Londonu. Tja me je tudi osebno spremljal kot trener in tam sem imela najboljšo borbo življenja, čeprav sem po točkah izgubila z izredno izkušeno Ukrajinko. Tudi po koncu moje kariere sva še vedno prijatelja in redno v stikih. Ker sem ga spoznala kot človeka, vem da nikoli ne odneha (in ti ne pusti odnehati), kadar je težko. Kadar ga kdo ovira pri tem kar želi, vedno še poveča svoj trud za uspeh. In mislim da je to tista njegova lastnost, ki ga je naredila svetovnega prvaka, kljub vsem nemogočim izzivom, ki so mu bili postavljeni na pot. In seveda izjemen talent, za katerega sam pravi da ga nima. Svojim tekmovalcem ne vsiljuje svojih ambicij in pogledov na življenje. Do vseh je odprt. Obvlada delo z mediji in le-ti ga imajo zelo radi. Vsakemu tekmovalcu prilagodi stil borbe glede na dobre in slabe lastnosti posameznega tekmovalca, kar je redkost med ostalimi trenerji, ki vsem svojim tekmovalcem vsiljujejo svoj stil borbe,« Vida pohvali Dejana, vrhunska športnica, ki pa je kljub ljubezni do športa ostala ves čas predana tudi glasbi.
Glasba za dušo
Doma so bili vedno vsi vpeti v glasbo. Oba starša sta pevca in velika ljubitelja dobre klasične glasbe. Otrokom sta predala to pristno veselje in čudenje nad lepim zvokom ter s tem osnovno samozavest na tem področju. Mama je nekaj časa vodila cerkveni pevski zborček, kjer so se vsi zelo angažirali, čeprav sedaj ve, da je bilo staršem velikokrat naporno za to leta zapraviti čisto vsak vikend. Zato ni čudno, da se je tudi sama podala na to pot. Postala je učiteljica violine, poučuje jo v glasbeni šoli v Laškem in pri svojem delu zelo uživa. Poskuša biti učiteljica, kakršno si je želela in črpa od svojih najboljših profesorjev (Sonja Horvat in Žiga Brank). Žal pa ji zmanjka časa za sodelovanje v orkestrih in zasedbah. Vsako leto pa obišče masterclass pri priznanem profesorju Žigi Branku, kjer tudi nastopi. S tem razvija naprej svojo violinsko tehniko. To se ji zdi nujno da kot učitelj ostaneš svež, napreduješ in ohranjaš stik z odrom. Vido, ki se je iz sončne Izole preselila v Ivančno Gorico, pa boste velikokrat videli, kako z veseljem vzgaja rastline na njenem vrtu. Imam tudi dva psa pasme border collie. Psička Beti ima sedaj pol leta in je vir neskončne energije, starejši Miško je pa kot en godrnjavi in zelo strpen stric. »Seveda pa tudi zelo rad dobro jem. Imam srečo, ker mož uživa v kuhanju in to res obvlada. Velikokrat ko greva v kakšno gostilno mu povem, da on to kračo bolje pripravi in da je njegov golaž boljši… Boks oziroma savat mi je dal tudi ljubezen, saj sem moža pred desetimi leti spoznala na treningu. Šest let pa sva poročena. Podpira me že od vsega začetka in brez njega ne bi imela zadostne podpre za vse moje dosežke. Redno je hodil z mano na vse turnirje, kjer je bil moj trener v kotu (Dejan Zavec namreč ni hodil z mano na turnirje). Je moja največja opora in motivator. že od samega začetka pa sva načrtovala tudi, da si bova ustvarila družino. Sva tudi natančno uskladila želje in pripravila dogoročen plan,« pove Vida, ki se zelo rada vrača v domačo Izolo. Vsaka dva do tri tedne prihaja na obalo na obisk k staršem. »Vedno pridem z veseljem in uživam ob pogledu na morje in morskem zraku.«
