»Pred vsako tekmo se rada tudi lepo uredim, naličim in potem pot pod noge,« je pred maratonom še navrgla Kazimira, ki je začela teči šele pri 46 letih, potem pa se ni več ustavila. Kazimira je začela teči preprosto zaradi boljšega počutja.
»Slabo sem se počutila in sem začela teči. Ugotovila sem, da mi pomaga,« preprosto pojasni odločitev, ki ji je zaznamovala življenje. Športni copati pa so postali njeno najboljše zdravilo, ki ga z veseljem deli tudi z drugimi.
Vsak dan pridno trenira. »Začnem že zjutraj, ko naredim nekaj vaj v postelji, potem pa si privoščim zdrav zajtrk, grem delat na svoj cvetlični vrt, nato skuham kosilo in tudi tu je trening – za možgane, saj je treba razmišljati, kako boš skuhal,« pove Kazimira, ki v svoj dan vključi še nekaj kilometrov teka. Svoj prvi maraton je pretekla leta 1981 v Radencih, nato pa je nanizala številne maratone in polmaratone po vsem svetu. Kar desetkrat je tekla na slovitem newyorškem maratonu, tekmovala pa je tudi v Avstriji, Italiji, na Finskem, Švedskem, v Južni Afriki in Avstraliji.
Med tekom po ljubljanskih ulicah se je rada ustavila in poklepetala, z veseljem pa je tudi sprejemala spodbude in čestitke. Zagotovila pa je, da se ne namerava ustaviti, da bo še naprej pridno trenirala in prišla tudi na kakšno tekmo. »Moram ostati v dobri kondiciji, da bom lahko še pomagala drugim, ne pa da bom sama potrebovala pomoč,« je modro sklenila.
