Njegova pot v Veliko Britanijo se je začela pred več kot dvajsetimi leti in je imela nekaj daljših ovinkov. Sem ga je pripeljala preko Španije in vedno je bila povezana z ljubeznijo do motorjev. Tudi neprijazno angleško vreme te ljubezni ni odgnalo in še zdaj, ko motorje vozi le za hobi, sta v njegovi garaži dva. Na obeh je slovenska zastava. Že kot otrok se je na dirki v Portorožu zaljubil v ropot, vonj bencina in hitrost.
Prvi kilometri, zmage in selitve
Nevio rad pove, da se je rodil v izolskem starem mestnem jedru, kar v domači postelji. To je bilo leta 1954, še v časih cone A in B. Je tretji otrok mame Severine in očeta Berta, ki so ga generacije izolskih učencev poznale kot prijaznega in otrokom naklonjenega hišnika v Osnovni šoli Vojke Šmuc. Neviu šola ni dišala, čeprav se vseh svojih učiteljev spominja s spoštovanjem, na zidu Facebook skupine Izola, kot je bila nekoč – Skupaj za boljši jutri, ki jo kot glavni administrator vodi že šest let, pa objavlja fotografije celih razredov in učiteljev mnogih generacij Izolanov, tudi svoje. Komaj šestnajstleten se je zaposlil v Tomosu, tu so kmalu odkrili njegovo nadarjenost za motorje. Že po štirih mesecih službe je leta 1970 postal del tekmovalne skupine Inštituta Tomos: »Prvo leto sem samo hodil z ekipo Tomosa na dirke po vsej Evropi, že leta 1972 sem začel dirkati tudi sam, s pisnim dovoljenjem staršev, ker še nisem bil polnoleten. Prvo državno prvenstvo sem osvojil takoj, nato spet leta 1973. Vsa naslednja leta sem bil na Tomosu na drugem ali tretjem mestu v nekdanji skupni državi. Licenco za svetovno prvenstvo sem imel kar osem let. Dirkal sem tudi na svetovnem prvenstvu in leta 1976 doživel hud padec na dirki v Opatiji.«
Nevio je ponosen, da je na Tomosovem Inštitutu sodeloval pri razvoju vseh dirkalnikov od 1971 do 1978. Po službeni dolžnosti je z njimi prevozil na tisoče kilometrov na dirkališčih pri nas in v Italiji. Po slovesu od Tomosa pa je vozil v treh dirkalnih kategorijah: »To so bile ‘klase’ 50 do 250 in prikolice, vozil pa sem tudi moto kros v ‘klasi’ 50 in 125 ter Superbike 1000.« Potem se je oženil, ustvaril družino in bil do leta 2000 obrtnik v Izoli, vse njegovo delo pa je bilo povezano z motorji. Na te obrtniške čase nima najboljših spominov, zato je sprejel vabilo na Servis Ducati in se odselil v Španijo, kjer je ostal deset let : »Od tam pa v Združeno kraljestvo, seveda spet na Ducati, kjer sem ostal naslednjih dvanajst let, vse do upokojitve lanskega februarja. Tudi v Španiji in Veliki Britaniji sem dirkal, vozil sem ‘klaso’ Extreme 1000 vse do starosti 63 let, na motorju je bila slovenska zastava. A takrat sem se ustavil, v življenju je treba razumeti, kdaj nastopi čas za mir. Vsa leta sem na srečo ostal živ in zdrav. Zlomov, šivov in menjave kože nikoli nisem štel. Očetov motor sem začel voziti, ko sem bil star komaj devet let, seveda na skrivaj. To je ljubezen, ki sem ji ostal zvest vse življenje. Že s prvo plačo sem si kupil moped in ga takoj prodal, saj sem imel na Tomosovem Inštitutu vedno na razpolago številne motorje. Izbiral sem jih po želji, se z njimi lahko peljal domov ali na izlete, z nabiranjem kilometrov pa sem delal uslugo razvojnemu laboratoriju Inštituta.«
Od Španije do Velike Britanje in Izole
Španijo in njene ljudi ima zelo rad, tekoče govori špansko, blizu mu je vse mediteransko – navade, hrana, pijača. Z Angleži ni tako na »ti« kot s Španci, ni ljubitelj kraljevine, spoštuje pa njihov odnos do dela in delavcev, organiziranost ter občutek varnosti. Iz Španije se je v Veliko Britanijo preselil zaradi svoje pokojne žene, Angležinje Karen, ki jo je spoznal na vročem soncu in sta se skupaj odselila bližje njenim staršem. Ko je ovdovel, je težke čase premostil tudi s pomočjo svoje Facebook skupine, novo ljubezen pa našel v Izoli in svojo Bojano zvabil v angleško meglo in dež. Skupaj tu in tam obiščeta Izolo, kar v covidovih časih ni enostavno. Pot je dolga, a za Nevia je vožnja užitek. Zdaj živi v tujini že 22 let. Tisti, ki ga poznajo iz mladosti, v njem še prepoznajo nekdanjega divjega fanta, a ga je tujina izpilila in oblikovala v zrelo osebo, ki tudi na svojo Izolo gleda drugače. Morda mu je Izola celo bližje kot nam, ki smo ostali tu. Vsak njen kamen pozna, vsako ulico, veliko ljudi. Odkar je upokojen je v skupini na facebooku še bolj dejaven, tudi do tri ure dnevno, ostaja pa mu čas za vrtiček ob hiši, kjer mu kljub angleškemu vremenu uspevajo paradižniki in radič in ima veliko časa za kuhanje, ki diši po morju.
Izola mu je odprla srce
Pogrešal jo je, svojo Izolo, v večno deževnem vremenu in jo zelo dejavno spremljal na Facebook strani, ki jo je ustanovil Igor Štibilj, sicer tudi ustanovitelj strani Piran in tudi Koper, kot je bil nekoč. Sčasoma je bilo dela preveč in je Igor živahnemu dopisovalcu Neviu predal administratorstvo izolske strani. Pri tem delu ni čisto sam, a je zagotovo najbolj dejaven »admin« ali bolje urednik. Za to se seveda ni posebej šolal, a je njegov naravni občutek, kdaj usmeriti pisanje in pripombe, ki gredo včasih čez rob, v bolj mirne vode, neverjeten. Pisati zna humorno, kakšnega napadalnega dopisovalca tudi za vedno izključi ali mu bere levite v zasebnem dopisovanju, člane kolikor se le da, odvrača od političnih tem: »Zbrali smo okoli 20 000 fotografij, spominjamo se Izolanov, ki so tu in tistih, ki jih ni več med nami. Imamo zbirko, ki bi nam jo zavidal vsak muzej. Ne gre samo za fotografije, gre za osebne zgodbe, ki jih ljudje delijo pod njo. To je živa zgodovina Izole in njenih ljudi. Lahko rečem, da mi je Izola odprla dušo, srce in predale s fotografijami. Shranjene imam fotografije štirih generacij iste družine. Pomagamo ljudem v stiski, z objavami Rdečega križa, občine in drugih, v najtežjih epidemijskih trenutkih smo z objavami pomagali obrtnikom, gostincem, bili smo pobudniki za poimenovanje Parka Borisa Benčiča, najdemo tudi kakšnega izgubljenega psa ali mačko, tu smo – za naše zanamce.«
Nataša Benčič
Radio Koper
