Pirančani so upravičeno ponosni na svojega znamenitega meščana. Ampak dejstvo, da imajo tako spoštovanega prednika, še ne jamči, da se lahko vsi samodejno štejejo za njegove potomce, nekakšne male tartinčiče. Prej bi lahko rekli obratno: v piranski občini imajo malo, če sploh, podobno velikih duhov. Če kateri od njih zraste Tartiniju samo do popka, mora v svet. V nasprotju s kulturo, ki jo simbolizira veliki glasbenik, imajo v Piranu kar veliko težav z njo. Kultura se seveda ne odraža samo skozi stvaritve, kot je Vražji trilček, ampak že skozi temeljne vzorce obnašanja, retorike in komuniciranja. In še bolj skozi zapletene vzorce organiziranosti in vodenja skupnosti. V zreli družbi, je način vodenja skupnosti (politika) tisti, ki mora vsaj približno razumeti, kaj mora storiti za bogatejše kulturno okolje. Položaj v kulturi piranske občine pa ne vzbuja vtisa, da so številni voditelji v zadnjih 14 letih res vedeli, kako obogatiti kulturo svojega mesta. Paradoksalno zato deluje, ko eden, zgodovinsko gledano, manj cenjenih piranskih županov, med najpomembnejše cilje svojega delovanja prvi pogumno uvrsti kandidaturo Pirana za EPK in povezovanje z istrskim (tudi hrvaškim) in tržaškim zaledjem. Če je namen iskren in premišljen, potem dvoma o povezanosti Avditorija in Gledališča Koper v osrednjo kulturno inštitucijo ne bi smelo biti. To bi bila inštitucija, ki bi iz amaterjev skušala vzgajati mojstre, in bi torej vsaj nekaterim ponujala možnost prestopa iz tartinčičev v Tartinije. Tako povezani, bi najprej dobili močan temelj za utrjevanje istrske kulturne biti, povezane čez južno, zahodno in črnokalsko mejo (saj kultura pač nima meje). Dobili bi referenčni kulturni zavod, ki je kompetenten sogovornik z državo. In dobili bi streho za sto festivalčkov, ki vsak zase ne pomenijo nič, vsi na svetu pa vemo za Dubrovniški festival ali beneški bienale. Osebno ne razumem župana, česa ga je ob vsem tem strah, da potrebuje komisijo strokovnjakov za premislek o smiselnosti povezane kulture. Morda ne ve, da so tri istrska mesta že v preteklosti radi delili. Občine deliš, da jih lažje obvladaš. Enako je s kulturo. Da ne zraste čez uha. Bolj jo razdvajaš in deliš, manj je je. Od odločitve v Piranu bo jasno, ali hočejo vzgajati Tartinije, ali še naprej raje navijajo za tartinčiče.
Boris Šuligoj
