Že ko smo se približevali stadionu Ernst Happel, je bilo jasno, da je mesto ta dan dihalo samo za Iron Maiden koncert. Po ulicah se je premikala reka ljudi v majicah z vseh možnih turnej – Somewhere on Tour 1986, Legacy of the Beast 2018, Future Past 2023 …, ki so pripovedovale celotno zgodovino benda. Med njimi je bil par, ki je nosil majico z zelo pomenljivim napisom: You’re never too old for Iron Maiden (nikoli nisi prestar za Iron Maiden). K temu bi lahko dodali še “never to young” (nikoli premlad), saj so mnogi starši s seboj pripeljali svoje otroke. Za mnoge med njimi je to bila prva koncertna izkušnja … še več … prva Iron Maiden izkušnja.
Praznovanje pol stoletja heavy metal institucije so poimenovali Run For Your Lives, naslov, ki že sam po sebi obljublja pobeg v epski svet, kjer se prepletajo mitologija, zgodovina, literatura, simbioza glasbe in vizualnih efektov, predvsem pa neizprosna, neusahljiva, neprekosljiva energija.
Zvesti spremljevalci skupine vedo, da lahko vsako turnejo pričakujejo nekaj novega. Tako so z odra letos izginile kultne statične zavese s podobami, ki so nekoč slikovito spremljale vsako skladbo. Namesto njih je za kuliso poskrbel ogromen LED zaslon, ki je obiskovalce posrkal v 3D-vizualno zgodbo benda in prikazuje dinamične animirane prizore – od zloveščih pokrajin, duhov, magičnih svetlobnih učinkov do futurističnih ambientov, od rojstva Iron Maiden v vzhodnem Londonu pri Cart & Horses, mimo The Ruskin Arms in Blind Beggarja, do ikonografije, ki je zaznamovala pol stoletja skupine.
Pogrešan Nicko McBrain in novi “kahunas” heavy metala
Največja razlika? Odsotnost velikega Nicka McBraina. Lani v São Paulu se je po 43 letih zvestega služenja čustveno poslovil od turnejskega življenja. V njegove čevlje je pogumno stopil Simon Dawson iz skupine British Lion – človek ima “kahunas”, so mnogi rekli.
Ko zaslišiš Schenkerjevo kitaro, veš, da si doma
Predskupina večera, švedski Avatar, je svoje delo opravila z bravuroznim nastopom. Po njihovem slovesu je napetost postala otipljiva. Vsi so strmeli proti odru, ura je že bila čez 20.30. Ob 21.00 končno … olajšanje – proti dunajskemu nebu se je razlegel ikonični kitarski uvod Michaela Schenkerja v UFO-jevo Doctor Doctor. Srce je poskočilo. Ne glede na to, kolikokrat ste že slišali ta začetek – kurja polt je vedno tu.
Dve uri brez diha
Iron Maiden so spet postregli z neizpodbitnim dokazom nesmrtnosti. Bruce Dickinson sicer pridno sešteva leta, a v njem še vedno brez predaha divja orkan energije – je frontman, igralec, dirigent množic. V prvih 15 minutah je pretekel toliko, da mu ne bi bili kos tudi najbolj vrhunski atleti. Njegova skorajda naravna veščina vodenja več deset tisoč glave množice, kot bi ta bila homogen glasovni stroj, je vredna zavisti. Dvigne roko, in stadion rjove. Skoči, in mi skačemo. Dobesedno nas potegne v zgodbo, v vsak komad. Za njim Steve Harris – še vedno največji basist na svetu, neumorni motor benda, Janick Gers z značilnimi norčijami, Adrian Smith, ki z vsakim solom dokaže, zakaj je eden najboljših in Dave Murray – stoik, ki brez naprezanja prepleta melodije.
50 let zgodovine heavy metala
Setlista nas je pospremila na nostalgično popotovanje skozi desetletja – od Murders in the Rue Morgue do Wrathchild in Killers, kjer je Eddie prvič zavihtel sekiro in z njo zažugal članom skupine. Teatralna odrska predstava je dramatično podkrepila vsako pesem. Ogromen zaslon nas v je The Ides of March najprej popeljal skozi vzhodni London – Cart & Horses, The Ruskin Arms, The Blind Beggar – in spomine na to, kje se je vse začelo.
Ob pirotehničnem spektaklu, ki je spremljal The Number of the Beast, si imel občutek, da so tvoj obraz oplazili plameni ognja z odra, ne glede na to, v katerem kotičku stadiona si bil.
Medtem ko smo se ob 2 minutes to Midnight prebijali skozi vojno grozoto, smo se ob Rime of the Ancient Mariner potopili v zimski, morski mit Coleridgeove pripovedi, kjer kraljujejo hladno, zasneženo morje, z viharjem razburkani valovi in izgubljena ladja.
Za dramatični vrhunec večera je nedvomno poskrbela Hallowed Be Thy Name. Bruce Dickinson najprej v kletki čaka na usmrtitev, nato pa izgine in se pojavi zunaj nje kot svetlobna iluzija. Sprehodi se po spiralnem stopnišču, za petami pa mu je bel duh … ki zapušča zapornikovo telo in nadaljuje pot v posmrtni svet. Ko Bruce prispe na vrh, si sam zaveže zanko okoli vratu in “skoči” v neznano … “catch my soul, it’s willing to fly away”.
Končnica je bila pričakovano epska: Iron Maiden, nato še dodatek s Churchillovim govorom, Aces High, Fear of the Dark in Wasted Years. Murrayjevo in Gersovo norenje na odru je doseglo vrhunec, Smithov solo pa je bil čisti balzam za ušesa.
Iron Maiden: 50 let kasneje še vedno gospodarji odra
Po dveh urah in pol brez premora je bilo jasno – Maiden niso izgubili niti kančka svoje moči. Dawson je preživel ognjeni krst z odliko, Dickinson ostaja vokalna sila narave, bend kot celota pa je utelešenje profesionalizma in strasti.
Dunaj je dihal z Maidni, vsi smo dihali kot eno. Dickinson se je poslovil z besedami “Like James Bond … we will return!”(Kot je dejal James Bond … Še se bomo vrnili) … in ja – ne glede na to, koliko let bomo takrat šteli, se vsi strinjamo: nikoli nisi prestar za Iron Maiden.
🎸 Setlista:
Doctor Doctor (UFO cover)
The Ides of March
Murders in the Rue Morgue
Wrathchild
Killers
Phantom of the Opera
The Number of the Beast
The Clairvoyant
Powerslave
2 Minutes to Midnight
Rime of the Ancient Mariner
Run to the Hills
Seventh Son of a Seventh Son
The Trooper
Hallowed Be Thy Name
Iron Maiden
Bis:
Churchill’s Speech
Aces Hig
Fear of the Dark
Wasted Years
