»Iz Pirana prihajajo tako moji starši kot stari starši. Tudi jaz sem tu leta 1972 začela svoje življenje. Prvi dvema letoma (česar se seveda ne spomnim) sem preživela v Piranu, nato smo se preselili v Izolo, kjer smo živeli do mojega sedmega leta, zatem pa smo šli v Lucijo. Obala se mi je za vedno vtisnila tako v spomin kot v telo, saj je bilo vedno zelo pestro in veselo. Piran se mi še danes zdi čarobno mesto, kjer si nikakor ne moreš zapomniti vseh ulic. Kot otroka pa me je enkrat spravil v pravo stisko. Med pohajanjem sem se namreč izgubila in nisem našla staršev. Jokala sem in si na koncu oddahnila, ko smo se srečali,« se spominja in dodaja, da so otroci nekdaj odraščali v večji enakosti kot danes. Imeli so manj materialnih stvari, zato pa so bili bolj povezani, iznajdljivi in ustvarjalni. Hvaležna je tudi zato, da so ji starši dali prave vrednote za življenje in jo podpirali pri njenih odločitvah.
Primorka v Ljubljani
Sara je končala srednjo naravoslovno matematično šolo, a se je z njo zaradi disleksije pošteno namučila. »Velik udarec za mojo samopodobo je bil popravni izpit matematike v četrtem letniku. To sem uredila, a nisem šla študirat nič naravoslovnega, temveč sem se držala zlatega nasveta moje mame, naj grem na novinarstvo, h kateremu sem dodala še študij meni zelo ljubega italijanskega jezika. Oče se je z njo strinjal. Izkušnja s popravnim izpitom mi je dala razumevanje za stiske otrok, ki se jim zaradi kakšnega neuspeha v življenju sesuje samopodoba, ustavi pot in ne znajo več naprej. Pa se hitro znajdejo na drugi strani zakona,« pravi Sara, ki ji je bil študij italijanščine in novinarstva pisan na kožo. Na obali pa je tudi doživela prve novinarske izkušnje. Ker je na slovenskem radiu Koper niso želeli, ker je že preveč ženskih glasov, ji je prvo novinarsko izkušnjo ponudil italijanski program Radia Koper/Capodistria, kjer je lahko pilila tudi svojo italijanščino. Ker je bilo ob študiju Ljubljani delo v Kopru težko izvedljivo, je šla pogumno na razgovor na Dnevnik, kjer so iskali kulturne kritike, četudi ni dotlej napisala še ničesar v noben slovenski časopis, še manj kritiko. In čeprav se je zavedala svojih težav s pravopisom, ki jih je imela tudi zaradi primorskega narečja, je to ni ustavilo. »Tam sem se pojavila v rdeči bundi in raztrganih kavbojkah. Edino zvezo s kulturo sem imela, ko sem v srednji šoli sodelovala v gledališki skupini v Kopru. Vzeli so me. Pol leta sem se mučila s kritikami, nato pa me je pod svoje okrilje vzel urednik kronike in sem dolgo pokrivala kriminal. Po študiju sem se, povsem samoumevno, vrnila domov, kjer sem delala na dopisništvu Dnevnika v Kopru. Čez nekaj let pa je prišlo povabilo s Pop TV. To je bil zame velik izziv, saj je pomenil tudi selitev (nazaj) v Ljubljano,« se spominja življenjske prelomnice leta 1999. Tam si je tudi ustvarila družino in potem dolga leta kot mama samohranilka skrbela za hčeri, jima privzgajala sočutnost, srčnost in ljubezen. V prestolnici pa se je, tudi zaradi dela na televiziji, otresla primorskih širokih ejev in ojev.
Vrnitev h koreninam
»Vendar ostajam bolj Primorka od marsikaterega Primorca. Redno se vračam na obalo in od nje vzamem vse lepo in dobro, kar mi ponudi. Še vreme mi nikoli ni v napoto. Nikoli ni ne prevroče, ne prehladno. Tako se ven odpravim tudi v največji burji, v dežju in sončni pripeki sredi poletja – no vročino z leti vedno slabše prenašam, če sem iskrena. Burjo imam rada, saj dobro prepiha navlako v glavi. Očarajo me barve, morje mi da občutek neskončnih možnosti. Med bivanjem na obali ne potrebujem nič posebnega, le sprehajam se in med sprehodi rada opazujem okolico. Morje, ki pljuska ob obalo, pisana polkna, mucke, ki postopajo pred hišami in po ulicah … Vse, kar vidim, je zame že doživetje. Ugotavljam, da celice mojega telesa bolje delujejo na morski pogon in telo začuti to posebno klimo. Redno se vračam sem. V Piranu imam tudi očeta in s partnerjem sva si omislila majhno stanovanjce s čudovito teraso. Ljubezen do morja pa sem prenesla tudi na svoji hčeri, ki četudi sta že samostojni mladi dami, stari 18 in 20, radi prideta na obalo. Velikokrat v Piran pobegnem s svojim Samom, ki se ob morju vsaj malo spočije in sprosti od svojih zdravniških obveznosti,« pravi Sara, ki se ji je vsakič teže vrniti se v Ljubljano. Njeno telo obožuje zvoke pljuskanja morja ob obalo, zato ne dvomi o tem, kje bo preživela svoje tretje življenjsko obdobje: na mirnih sprehodih ob sončnih zahodih in vsem lepem, kar ponuja ta mali, a dragoceni košček Slovenije.
