Patrik Greblo je eden bolj prepoznavnih obrazov slovenske glasbene scene. Na svoji poti se je srečal s številnimi izzivi, tokrat pa je ponovno zaplaval v gledališke vode, ker je eden ključnih posameznikov pri novem projektu Gledališča Koper.
Po dolgih letih v Gledališču Koper pripravljate muzikal. Tudi pri prvem, Mala prodajalna groze, ste bili glasbeni vodja. Zakaj so mjuzikli v Istri tako redek pojav?
Muzikal je glasbeno scensko delo, zato je to nekoliko bolj zahtevna produkcija kot zgolj predstava ali samostojen koncert, saj združuje slednje in še kaj več. Z muzikalom se v Sloveniji ukvarja malo institucionalnih hiš (redke so tudi produkcije v zasebni produkciji),
kaj šele v Slovenski Istri, kjer je kulturna ponudba razdrobljena in šibi že tako šibko regijo, za katero vedno znova ugotavljamo, da ima večji potencial od ponujenega.
Mislite, da je kultura sestavni element turistične strategije na obali?
Kulturo in turizem idealizirano povezujemo od zlatih časov, ko smo imeli Obalno-kraško regijo ter močna turistična podjetja. Posebno Casino Portorož, ki je nenazadnje zgradil Avditorij Portorož in, kar je nadvse pomembno, sofinanciral programe vseh velikih prireditev, ki je bil tudi zavoljo budžeta lahko tako dih jemajoč. Danes te mecene kulture preštejemo na prste ene roke, a to niti ni glavni problem. Veliko bi dosegli že z večjim sodelovanjem, morda celo združevanjem kulturnih deležnikov slovenske Istre, ki so sedaj preveč omejeni na zadovoljevanje potreb znotraj svojih občinskih meja.
Se vam zdi povezovanje kulturnih ustanov prihodnost obale?
Tako je. Velik korak je že skupna kandidatura obalnih občin v tekmi za Evropsko prestolnico kulture 2025, pri čemer je bil pobudnik Piran. Slišim, da župani obalnih občin snujejo tudi druge sinergije, kot je združevanje določenih občinskih služb, kar je edino pravilno. Obala je ena, to je skupni prostor, kjer se njeni prebivalci enako doma počutijo tako v Piranu kot v Ankaranu, Izoli ali Kopru.
Ali je PPF, ki že 27 let povezuje vse občine pripravljen, da poveže tudi kraje v Italiji in Istri?
Obala ima veliko srečo, da ima na svojem teritoriju profesionalni umetniški ansambel. Kajti le ustanove, ki to imajo, lahko ustvarjajo. Ostale lahko samo trgujejo s produkcijo drugih. Seveda govorim o Gledališču Koper in o njegovih petih igralcih, ki tvorijo »umetniško
proizvodnjo«, ki pa je silno nalezljiva in privablja ostale profesionalne ustvarjalce. Lahko imamo še kako lepe in opremljene dvorane, a če nimamo umetniškega ansambla, lahko dvorane polnimo le z gostujočimi predstavami in koncerti, ki jih kupujemo na trgu. Takih kulturnih domov pa je v Sloveniji veliko, skoraj toliko kot je občin.
Kako bi ocenili igralce gledališč Primorske? Vidite v njih potencial za nove glasbeno-scenske projekte?
Od časa, ko sem zaključil z direktorovanjem v Avditoriju leta 2008, sem svoje profesionalno delo nadaljeval v Ljubljani, vodil Glasbeno produkcijo R T V Slovenija in njene glasbene korpuse (simfonični orkester, big band, otroški in mladinski pevski zbor), imel sem tudi priložnost sodelovati pri mnogih glasbenoscenskih projektih. Med drugim sem bil glasbeni vodja
najuspešnejšega muzikala v Sloveniji, Mamma mia, ki je nastal v zasebni produkciji družbe Prospot. Ugotavljam, da je zanimanje za take projekte zelo veliko. Obala ima v tem žanru tudi veliko ustvarjalcev, ki pa drug za drugega morda niti ne vedo in si vsak sam utirajo pot v svoji umetniški zvrsti (glasba, igra, ples, …). Vsi seveda silijo v Ljubljano, ravno zato, ker je ta povezovalec na Obali prešibek ali neprepoznan.
Prvič delate s Stanislavom Mošo. Kakšno je sodelovanje?
Seveda sem delo Stanislava Moše, v ljubljanskem MGLju in mariborskem SNG-ju, spremljal že prej. Povsem fasciniran pa sem nad delovanjem njegovega gledališča v Brnu, saj gre za teater, ki je specializiran ravno za muzikale. Verjamem, da bo predstava Stoletje mjuzikla prva izmed njegovih sodelovanj z Gledališčem Koper, saj je Moša nad Obalo povsem navdušen. Z njim so v Koper prispeli tudi drugi člani ekipe, ki se lepo dopolnjujejo z našimi ustvarjalci. Naj tudi dodam, da sem navdušen nad igralci in pevci v predstavi – gre za člane ansamblov iz Kopra, Trsta in Nove Gorice. Iz vaje v vajo opažam njihovo pevsko in gibalno rast. Eno samo veselje.
Matej Sukič
