“To so naši. Gredo na poškodbo kolka z reševalnim vozilom številka 13. Prepoznam ga po sireni,” reče brez oklevanja, ko se srečava blizu postaje Reševalne službe slovenske Istre v Izoli. “Hecno je, če sodelavce prepoznaš po načinu dodajanja zvočne sirene,” si mislim, ko srebam kavo z upornico, žensko in zdravstveno reševalko Natašo Marc Mahnič. Njeno poslanstvo? Pomagati ljudem v najtežjih življenjskih situacijah.
Poletje je tu. Slovenska Istra velja za priljubljeno počitniško destinacijo. Kaj to pomeni za vas, reševalce?
Pomeni več klicev, več ponesrečencev, bolj zgoščen urnik. Po občutku bi rekla, da imamo poleti 50 odstotkov več dela kot sicer, za vikend tudi 70 odstotkov. Poleti nam k sreči pomaga reševalec na motorju, ki lahko hitreje pride do ponesrečencev, če so kolone. Največ klicev prihaja iz piranske občine – okoli 90 odstotkov jih je – ki je za nas še vedno najtežje dostopna, v primerjavi z ostalimi tremi istrskimi občinami.
Zaradi same poti ali …?
Ja, ker je med Izolo in Portorožem še Strunjan, s sicer prelepim drevoredom, a cesto, ki je za reševalce včasih prava nočna mora. Problem je, ker je zelo ozka, ljudje pa še vedno ne znajo pravilno odreagirati, ko zaslišijo sireno ali zagledajo vozilo na urgentni vožnji. Mnogi se nam ne umaknejo, ampak upočasnijo in vozijo ob boku. Cesta v Strunjanu pa zahteva umik vseh vozil skrajno proti robu, ker je reševalno vozilo kar široko. Ovinki proti Belvederju so posebej nevarni za motoriste, ki nas, zaradi nošenja čelad in hrupa, ne slišijo. Zelo nevarno je, če ravno takrat sekajo ovinke. Preslišijo nas tudi vozniki avtomobilov, poleti predvsem zaradi klime v avtomobilih, zaprtih stekel in glasne glasbe.
Zdi se, da o pravilnem oblikovanju reševalnega pasu vemo že vse. Kakšne so izkušnje s terena?
Še vedno se najdejo posamezniki, ki ne vedo, ne znajo ali pa se jim preprosto ne zdi vredno, da bi v primeru nesreče ali zastoja na cesti vzpostavili pas za intervencijska vozila. To je absurd. Potem pa imamo še voznike, ki zmrznejo ali pa nas prepozno opazijo. Ja, še vedno se soočamo s težavami.
Je to včasih povezano tudi z empatijo?
O tem bi pa lahko govorili …. Ko se denimo ljudem mudi na dopust in se zgodi nesreča, očitno doživijo res veliko frustracijo. Na svoji koži sem celo doživela, da nas je dostavljavec pice vprašal, kdaj bomo umaknili reševalno vozilo, ker se mu mudi z dostavo. Naslednjič, ko boste zaradi nesreče stali v koloni, pomislite, da morda nekaj kilometrov pred vami rešujemo življenje osebi, otroku, mami, očetu … Morda se je tisti dan za vedno spremenila usoda več družinam. Bodimo bolj strpni in spoštljivi. Tudi takrat, ko gre za čakanje v koloni.
Najbrž se na najhujše prizore na cesti človek nikoli ne “navadi”?
Nikoli, a se skozi leta utrdiš. Naše delo je specifično, veliko je improvizacije. Torej, protokoli oživljanja so povsod na svetu enaki, vendar naše delo poteka na terenu, kjer so okoliščine drugačne kot v bolnišnici. Ko gre za reševanje življenja na terenu, se ne ukvarjaš s čistim in nečistim delom, ampak “samo” rešuješ življenje v danih okoliščinah. Zato sem tudi mnenja, da bi se nujna medicinska pomoč (NMP) morala ločiti kot izobraževalni program, ker zahteva specifična znanja in veščine. Pa še to: Slovenija premore veliko dobrih reševalcev, zato je ključnega pomena, da ima mlajši kader stik s starejšimi reševalci, ki imajo neprecenljiva znanja.
Kako reagiramo Slovenci, ko pride do kritičnih situacij?
Tu bi definitivno potrebovali sistem rednih izobraževanj iz nudenja nujne medicinske pomoči. Dve minuti lahko odločata o človeškem življenju. Če so ljudje poučeni, ohranjajo mirnost in zbranost tudi v najtežjih trenutkih. Kar pa je najpomembneje: odzovejo se. Če si opremljen z znanjem, je večja verjetnost, da se boš odzval.
So bile vaše otroške sanje postati reševalka?
Kot otrok sem si želela postati veterinarka, a me je pot zanesla drugam, v košarkarske vode. Najprej kot igralko, potem pa zaradi številnih poškodb kot pomočnico pri rehabilitaciji športnikov na klopi novomeškega košarkarskega kluba. Takrat se je v meni prebudil ta klic oziroma želja po pomoči drugim. Julija praznujem deseto leto dela na urgenci.
Je veliko žensk, ki se odloči za to karierno pot?
Pred desetimi leti so raje videli moške na urgenci, predvsem zaradi fizične moči. Meni se seveda to ni zdelo prav in sem vztrajala. Ženske smo sicer anatomsko drugače grajene kot moški, to vemo vsi, a nas nobena sila ne ustavi (smeh). Imam fantastično sodelavko, ki dvigne 60 kilogramov in jih nese kot Rambo. Doma imajo kmetijo in najbrž to pomaga. Je pa res, da se vsa leta tovrstnega dela zapišejo nekje v telesu. Tudi sama opažam razlike med mano ali starejšimi reševalci in mladim kadrom, ki je na začetku poti. Pred leti sem skočila iz vozila brez premisleka, sedaj so moji gibi bolj nadzorovani. Preventiva je pač pomembna, če želim še naprej živeti svoje poslanstvo (se nasmeje).
Koliko je torej žensk?
Po moji oceni bi rekla, da petina. Veš, če bi se odločila za družino, bi težko opravljala ta poklic. Biti del reševalne ekipe je kar nevarno in naporno delo. Veliko si na cesti, izpostavljen stresnim situacijam, triizmensko delo pa tudi ni najbolj idealno za družinsko dinamiko. Ko govorimo o plačah pa … če si tu zaradi denarja, ne boš dolgo ostal v tem poklicu.
Kako je delati s pacienti?
Nejevolje pacientov nikoli ne vzamem osebno. Je pa res, da smo ljudje postali razvajeni in zahtevamo vse takoj. Moraš razumeti, da na urgenci gredo v triažo prednostno tisti, ki se najbrž isti dan ne bodo vrnili domov. Torej tisti, ki so pomoči najbolj potrebni. Moja izkušnja je, da se marsikaj da rešiti z dobro komunikacijo. Če šest ur ne odpreš vrat ambulante, si večina pacientov misli, da piješ kavo in klepetaš. Zato sem jaz zagovornica odkrite in spoštljive komunikacije in vedno raje povem, da so ambulante zasedene, da izvidov še ni ali da je zdravnik še vedno v operacijski. Potem to ljudje drugače sprejmejo.
Mi zaupaš kakšno anekdoto z urgence?
Na strunjanskih ovinkih smo reševali lažje poškodovanega motorista. Takrat je ravno vse cvetelo, zato je bila cesta izjemno spolzka. Šla sem po zajemalna nosila in posteljo, ampak je kombinacija cvetnega prahu in strmega klanca naredila svoje. Z nosilom vred sem zdrsnila v kanal ob cesti. Sodelavca sta najprej reševala mene, nato smo poskrbeli še za motorista. Druga anekdota se je zgodila v hotelu. Tako rekoč udrli smo v hotelsko sobo, kjer nas je začudeno gledala gospa in pripomnila, da je klicala recepcijo, ne pa reševalcev. Po nekaj sekundah smo ugotovili, da smo v napačnem nadstropju. Zgodilo se je tudi, da je na urgenco prišla nona in potožila, da ima hud glavobol. Zdravnika ni bilo, zato sem se usedla k njej in sva klepetali. Čez čas si je zaželela kave in ko je bil lonček prazen, je rekla, da se počuti dobro in da je najbrž potrebovala samo pogovor. Kaj na rečem … to so hkrati lepi in pretresljivi trenutki.
Kaj si želiš?
Imam mnogo želja. Želim si na primer, da bi tečaje nujne medicinske pomoči vpeljali v šole in otroke opremili z znanjem. Še naprej si želim ustvarjati svoj osebni blog Moška reševalka, kjer delim tudi košček svojega življenja in dela na urgenci. Ustvarila sem tudi Facebook skupino NMP učilnica, kjer izmenjujemo znanje s področja zdravstva, medicine, urgence … Nekoč si želim postati predavateljica na tečajih International trauma life support. Gre za organizacijo, ki je specializirana za učenje imobilizacije in reševanja poškodb.
Čeprav je kontradiktorno, si želim tudi čim več provokativnih Facebook objav v smislu “Itak reševalci spite celo noč.” Ja, tudi tega si želim, ker zame to pomeni samo eno: Obala je bila to noč zdrava.
