Izola in bližina italijanske meje je seveda vplivala na njen značaj. Dala ji je strast, vesel značaj in temperament, ki v solze in smeh spravlja njene najbližje. »Ko me spomin ponese v otroštvo, se mi usta takoj razlezejo v nasmeh ob misli, kako divji smo bili in kaj vse smo ušpičili. Tisto so bili res krasni časi. Živeli smo v krasni soseski vrstnih hiš, v katere smo se vsi sosedje – družine z otroki – preselili naenkrat. Bilo nas je veliko otrok, hitro smo se spoprijateljili med seboj. Starši so otrokom zaupali in jim dajali proste roke in veliko svobode. Ogromno smo se sprehajali in se pogovarjali. Kot v koloniji smo v coklah in z brisačo okoli vratu hodili skupaj na plažo. Tam smo se kopali in igrali cele dneve. Ob koncu počitnic sem imela temno rjavo polt in čisto pobeljene lase,« se spominja Mojca, ki je šla nato v »svet«, najprej v gimnazijo, nato na Akademijo za gledališče film in televizijo, nato pa je ravno v koprskem gledališču dobila službo in nanizala prekrasne vloge, ki so dobile odlične kritike in bučen aplavz občinstva.
Burja, ki zbistri vse misli
V Izoli pa ji je bilo všeč čisto vse, tudi burja. »Piha tako močno, da imaš občutek, da ti je res razjasnila misli. Cel kup ljudi mi je reklo, da si ne predstavlja živeti na morju pozimi. A ima v resnici vsak letni čas poseben čar. V hladnejših mesecih smo se s prijatelji ure in ure sprehajali ob morju. Ljudje so prijazni, življenje je bolj umirjeno in manj hektično kot v prestolnici, ko imaš veliko preveč vsega in se ves čas samo mudi, ti pa se bojiš, da ne boš česa zamudil,« pravi Mojca, ki se z družino rada vrača v svoje domače mesto. Žal ji je, da ji obveznosti ne dovoljujejo bolj pogostih obiskov tega prekrasnega mesta. Klemen ima kopico koncertov, dogodkov in drugih obveznosti, tudi sama je zaposlena tako v gledališču kot s sinhronizacijo risank, otroci pa so zasedeni s šolo in še kakšno dejavnostjo, potem pa pridejo še kakšni rojstni dnevi in druga praznovanja, pa čas enostavno poleti. Čisto po tihem upa, da bo, ko bodo njeni trije otroci, Mila, Lev in Ruj še nekoliko zrastli, tudi več časa za pobege na morje. Ali pa bodo ostali v Ljubljani in bosta šla sama s Klemnom.
»Vesela sem, da se mesto spreminja in da so ga tako lepo uredili in polepšali. Od infrastrukture do prekrasno obnovljenih hiš. Prelepe so promenadne poti, pa nova knjižnica, lepi lokali … Žal pa mi na ulicah in plažah manjka otroški vrvež. Včasih smo se tako družili, da je bila na plaži takšna gneča, da nisi imel kam postaviti brisače, zdaj pa mi še kako manjka ta otroški vrvež. Škoda je, da so doma na telefonih, namesto da bi se družili z vrstniki. Upam, da se bo to spremenilo in da bodo tudi otroci uživali, tako kot smo pred desetletji mi,« sklene Mojca.
