Januar BORIS KOPILOVIČ
Doktor medicine, specialist epidemiolog in specialist medicine dela, prometa in športa, predstojnik enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje v Kopru, regijski epidemiolog ter vodja delovne skupine za nalezljive bolezni v Enoti Koper. Na epidemijo smo odgovarjali sproti, odločali smo se glede na okoliščine. Nismo vnaprej izbrali model, prilagajali smo se, preverjali nove znanstvene dosežke, opazovali, kaj delajo druge države … Ni odločala samo stroka, ne pri nas in tudi ne v tujini. Ker je bilo ukrepanje tako pomembno, je odločala tudi politika in do določene mere tudi sodstvo, ki se je vključevalo v sprejemanje ukrepov. Res je, anticepilsko gibanje je pri nas zelo močno, ker imajo svojo resnico, svoje razlage. S številnimi med njimi sem se pogovarjal in res jih je težko prepričati. Enostavno ne verjamejo strokovnim člankom, mislijo, da so glavne strokovne revije takšne, da jim ni mogoče verjeti, vse je zarota in podobno. Z njimi je res težko. Ne uspeš jih prepričati. Lažje je z ljudmi, ki dvomijo, omahujejo, z njimi se da pogovoriti. Trdi anticepilci pa vztrajajo.
Februar UBALD TRNKOCZY
Izpeljanih projektov je brez števila (v zvezku štiri gosto napisane strani). Fotografske razstave:
Skriti piranski vrtovi, Štirje elementi, sol, olje, vino in voda, Violina in Piran, (violina je simbol
Pirana), Carpaccio … Knjige: monografija občine Piran, Modro zelena tišina (na uvodni strani otipamo v Brailovi pisavi sol), knjiga 115 pesmi o angelih (v piranskih cerkvah je poslikal 350
angelov in ilustriral pesmi, vsak angel čuva nekoga, pravi, tudi fotografi imamo svojega) …
Filmi: Trilogija treh filmov in videospotov na Tartinijevo glasbo (kar je zelo težko, pravi, v enem filmu je Piran posnel v refleksu valovanja morja, samo dva kadra sta realna, začetni, na Tartinijevem trgu in končni, ki je enak), film Dotik (o tem, kako je piranskemu angelu odletelo krilo), pa film Mare liberum (balet na vodi), Uglašena različnost, Exodus, Kamnito mesto, Piran Underground. Vsi našteti projekti so nastali v zadnjih desetih letih, odkar živi v Piranu. Ponosen sem na svojo idejo fotogalerije pod Bernardinom, pod oboki, ob najbolj obljudeni poti med Piranom in Portorožem. Zgodbe na fotografijah morajo biti iz teh krajev, morajo govoriti o tem prostoru, teh ljudeh in tradiciji. Ljudem, ki hodijo mimo, morajo nekaj povedati o prostoru, v katerega stopajo. Letos je Tartinijevo in Plečnikovo leto in že lani smo postavili razstavo o Tartiniju. Čez dve leti bomo poslikali novo zgodbo, zgodbo zaledja, zgodbo teh prekrasnih vasi. Fotografije so pomaknjene v obok, tako da niso preveč nasilne, ponoči so osvetljene, osvetljeni so tudi oboki in tako nastane arhitektura. Upam, da se bo projekt nadaljeval, boril se bom zato, da na teh mestih ne bomo gledali kakšnih Lidlovih ali Hoferjevih reklam.
Marec VANJA PEGAN
Prvo slikanico Citronček in Giovanin je napisal leta 1999, nato Mesto 2000. Potem je izšla zbirka
kratkih zgodb Kopanje mornarjev v topli vodi, romana Čoln ter Pisatelj, Adam in pilot, nato spet
kratke zgodbe Nebo davnega poletja. Roman Potovanje na začetek poti in slikanica Tonin sta
izšla leta 2009. Tri leta kasneje je izšla zbirka kratkih zgodb Štiri morske milje, leta 2015 pa roman Svetilnik, ki je bil lani preveden v srbski jezik in je izšel pri založbi Prometej v Novem Sadu. Pisal je tudi scensko glasbo za gledališke predstave. Tri zbirke haiku poezije je izdal v samozaložbi. Star je 54 let in ima dve hčerki. Mislim, da živimo v moškem svetu, v svetu destrukcije, v svetu, ko se ženskam pokriva obraze, šprica s kislino, v svetu vojn, ekonomske premoči, skratka, fantje si merijo lulčke. Najbolj banalno. Ženske, tako jih doživljam, so varuhinje ognjišča, moški pa bodo prišli in vse razsuli. Živimo v takem svetu, kjer bi bilo res treba prisluhniti ženskam v tem varovanju ognjišča. Pa ne mislim v nekem domačijskem smislu, v filozofskem. Kaj pa vloga pedagogov, učiteljev? Otroci preživijo v šoli več časa kot doma. Njihova vloga je pomembnejša, kot je bila kdajkoli. Žal je ogromno učiteljev, ki hodijo samo v službo in imajo za to razloge. Pogoji za učiteljsko delo so res slabi. Dobesedno za nič.
April GORAN VOJNOVIĆ
Režira filme, gledališke predstave, piše knjige, kolumne. “Posledica življenja v majhnem prostoru je, da zagrabiš vsako priložnost. Ne morem vsako leto režirati filma. Če bi, morda ne bi bil pisatelj.” Čefurji raus! je bil njegov prvi roman o življenju otrok migrantov v Ljubljani, v Fužinah. Nemudoma so ga razglasili za jugonostalgika, “prislužil” si je tudi policijsko preiskavo. Nadaljeval je z Jugoslavija, moja dežela. Oba romana so uprizarjali tudi v gledališčih. Režiral je filma Čefurji raus! In Piran, Pirano, pred kratkim pa v gledališču Meje sneženja. Še bolj se mi zdi zanimivo razmišljanje Vladimirja Sorokina, ki je v romanu Opričnikov dan opisal ta sistem v vsej svoji grozljivosti. Opisal je piramidno strukturo ruske oblasti, ki se vleče od Ivana Groznega, odtlej pa menja le preobleke. Enkrat je caristična, enkrat komunistična, zdaj je pač klerikalno konzervativna, a v resnici gre oblastnikom vselej samo za moč. To potem neizogibno vodi do tega, da se človek, ki je na oblasti nekako izolira, da ga ta moč požre. Ne glede na to, kdo je bil Putin v tistem trenutku, ko je stopil na oblast, bi ga ta slej ko prej požrla in preobrazila v človeka, kot ga vidimo danes. Sorokin pravi, da v Rusiji struktura oblasti ustvari diktatorja in ne obratno. A še nekaj je. Nedavno je bilo celo v poročilu CIA zapisano, da je Putin užaljen človek, jaz pa sem o njegovi slovanski užaljenosti pisal že pred leti. Vselej se mi je zdel globoko užaljen človek. Zahod tega čustva, ki je samodestruktivno, po mojem, ne razume najbolje.
Maj RADO PIŠOT
Kineziolog, raziskovalec in univerzitetni učitelj, znanstveni svetnik. Na začetku leta je dobil drugi mandat vodenja Znanstveno-raziskovalnega središča Koper (ZRS). ZRS je med šestnajstimi javnimi raziskovalnimi zavodi edini v Sloveniji, ki ni v Ljubljani. Ta naš del je zgodovinsko in tudi sicer specifičen, tukaj je bil vedno določen prepih kultur, jezikov. Manj kot včasih se sicer zdaj po ulicah govori italijansko, otrokom težimo, da morajo poleg angleščine govoriti še jezik sosedov, a to ni več, kar je bilo. Ta specifika, ki je nastajala skozi zgodovino, nas je izklesala drugačne, bolj odprte. Tudi na področju znanosti je tako. Če pogledam moje projekte in članke, je veliko sodelavcev Italijanov, Nemcev, Avstrijcev, Angležev, tudi Hrvatov. To nas na nek način oblikuje. Dobro je, da ohranimo svojo avtentičnost, hkrati pa moramo biti odprti. Pogrešam, da naša ZRS ni bolj prepoznavna v tem okolju, po anketi (500 ljudi je odgovarjalo po telefonu) nas pozna polovica vprašanih, po moje premalo, med njimi jih morda trideset odstotkov ve, kaj raziskujemo.
Junij MAGNIFICO
V resnici mu je ime Robert Pešut. Letnik1965. Študiral je ekonomijo. Če bi dokončal fakulteto, bi bil najslabši ekonomist na svetu, pravi. Pri desetih letih je imel prvi koncert in zaslužil prvih sto mark. Po odsluženi vojski je ustanovil bend U’redu in posnel prvi album Goli. Nato pa so se zvrstili hiti od Silvije, s katero je nastopal na EMI 1998, Kdo je čefur, Hir aj kam hir aj go, bil je avtor skladbe Lahko ti podarim samo ljubezen, ki so jo pele Sestre na EMI 2002, pa hita Magnifico je peder. O samoironiji govorimo takrat, ko govorimo v prvi osebi in moja besedila so vedno v prvi osebi, vse leti name. Jaz sem čefur, Magnifico je peder, vedno prva oseba ednine. Zadržim svobodo izražanja, nikogar ne žalim, sicer pa tega ne maram, tudi v življenju ne. Ironijo jemljem kot instrument duhovitosti. Rad imam glasbo, pa tudi ves art, ki nosi v sebi, ne smešnost, ampak nekaj duhovitega. Tudi Laibach znajo biti duhoviti, čeprav jih imajo za mračnjaške, večkrat sem se ob njihovih besedilih lahko nasmejal. No, del družbe nikjer ne razume ironije, kar pa ni povezano z nacionalnostjo, to velja tudi tukaj. Okoli glasbe sem si vedno predstavljal hude mačke, oboževalce in publiko, ki pada v nezavest. Pri punku tega ni bilo, niti hudih mačk. Raje sem šel v disko. Zdi se mi, da me je čas povozil, še preden sem začel. Nisem bil v stiku z glasbo svoje generacije, ker se mi je zdela zanič. Rad sem imel novi val, ska, oboževal sem jugo novi val, Paket aranžma je plošča, ki jo cenim tako kot Beatlese. To me je definiralo, Beatlesi, jugo novi val in narodnjaki.
Magnifica so definirali Beatlesi, jugo novi val in narodnjaki
Julij SLAVKO IVANČIČ
Doma je iz Crikvenice, kjer je pri osemnajstih letih ustanovil svojo prvo klapo Crikvenica, se leta 1980 preselil v Piran in se priključil Faraonom. Leta 1983 je bil pianist v spremljevalni skupini Danijela Popoviča, ki je s skladbo Džuli nastopal na Evroviziji. Sledijo leta nastopov v tujini, sodelovanje v skupini Bazar. Na Melodijah morja in sonca je bil njegov največji uspeh Črta in Ko mene več ne bo. Kasneje je postal umetniški vodja tega festivala in mu skušal vrniti nekdanji blišč; spremljevalne skupine so nastopale v živo. Vsako leto je v portoroškem Avditoriju prirejal avgustovski koncert, a ga zdaj že nekaj let ne več. Leta 2015 je namreč imel prometno nesrečo, nekaj mesecev preživel v komi in nato v rehabilitacijskem centru Soča. Zdaj nastopa bistveno redkeje, kot je. Velikokrat sem nastopal na Prince of Venice do Črne gore in nazaj. Nekega dne izstopim v Portorožu, vidim žensko s kratkimi svetlimi lasmi in rdečimi kavbojkami. Bendu Dani, s katerimi sem nastopal, sem rekel: »Fantje, zdaj boste brez mene nekaj časa,« poklical sem mamo v Crikvenico in ji povedal, da pridem šele čez tri dni. In pripeljal sem Ireno, kmalu se je rodil Marko in po Crikvenici se je razširila zgodba, da je Slavko dobil sina. To ni kar tako. Vedno je na prvem mestu znanje, potem pa vse drugo. Znanje prepoznam takoj, potem pa kmalu ugotoviš, ali boš z nekom tudi pil kavo in kako boš končal večer. Je pa res, da sem dopuščal marsikaj. Jasno mi je, da najamejo bend, ne pa posameznika in kot šef benda sem skrbel tudi za to. Recimo v Münchenu, v hotelu Bayeriche Hof, sem bil kralj, ampak to sem si izboril sam, brez menedžerskega posredovanja.
Avgust ANTON BALOH
Človek, ki štirideset let dela v šolstvu. Mnogi ga imajo za legendo. Sam sebe ne. “Kamor sem prišel, sem opravil svoje delo in to je to,” pravi. Začel je v Kortah, nato dolgo delal v Kopru, odšel v Ljubljano in se vrnil v Koper in nato v Izolo, kjer je ravnatelj osnovne šole Vojke Šmuc. Nagovarjali so ga, naj kandidira za župana. “Za funkcijo župana so potrebni kompromisi, ki bi jih osebnostno najbrž težko sprejel. Še najbolj me k odmiku od te funkcije nagovarja moj čustveni del, po horoskopskem znamenju sem škorpijon, znak, ki gori in tudi trpi, sem občutljiv, kar se tiče žalitev, pritiskov, neresnic, trdno stojim za svojimi vrednotami …” V vseh teh letih, odkar spremljam šolo, je izobraževanje vedno kakšnih deset let “nazaj” – zaostaja. Potrebe časa, otrok in mladih, potrebe družin, spreminjanje generacij, tehnologije, ekonomije, izzive ekologije, spremembe družbenih vrednot šola zazna z zakasnitvijo. Je pa v vsem tem času šola odličen “skrbnik” udejanjanja in ohranjanja vrednot enakih možnosti, vključenosti in ne izključevanja, socialnih možnosti in priložnosti. Javno šolstvo v Sloveniji odlično skrbi za socialno-ekonomski status enakosti, kar se je dobro videlo prav med kovidom. Otroci imajo enake možnosti obiskovanja pouka, poslušajo iste vsebine in sledijo istim izobraževalnim ciljem, enako uporabljajo telovadnico in drugo športno infrastrukturo, jedo po najnižjih cenah zagotovljeno izbrano in kakovostno šolsko prehrano, medtem ko imajo eni kosilo doma, drugi ne, eni imajo računalnik, drugi ne, eni imajo internet, drugi ne, eni imajo mame, ki skrbi zanje, drugi ne. Zagotavljanje enakosti v šoli je zelo pomembno.
September LOTOS VINCENC ŠPAROVEC
Njegova zgodba je na meji resničnosti. Pri 21 letih (danes je star 50) je šel za tri mesece na ladjo. Nekje ob afriški obali je padel v morje. Ko so na ladji to ugotovili, se je obrnila in šli so ga iskat. Po skoraj štirih urah so ga potegnili na krov. Splet srečnih naključij, saj voda ni bila mrzla, ni bilo nevihte, ne morskih psov. To, da ga je ladja našla, pa je, kot pravi star rek, kot bi našli iglo v kupu sena. Od takrat o dogodku ni govoril, lansko leto pa je v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je zaposlen, ustvaril avtobiografsko predstavo/ gledališki dokumentarec Človek v morju. Potem, ko sta s partnerko in dojenčkom nepričakovano doživela nevihto, na jadranju s prijatelji. Za njim je uspešna in bogata kariera gledališkega, filmskega in televizijskega igralca. Pred kratkim sem bil star petdeset let in z leti se človek nauči živeti z jezo. Jo obvladati. Za večino jeze si odgovoren sam, ukvarjaš se s stvarmi, na katere ne moreš vplivati in jeza je posledica tega. Ukvarjaš se ali s preteklostjo ali prihodnostjo, politiko, življenjskim slogom, ki ga vidim okoli sebe … V glavnem s stvarmi, ki se me ne tičejo in pri petdesetih bi se s takimi stvarmi moral nehati ukvarjati. Teoretično to vem že dlje, zdaj pa sem na dobri poti, da bo tako tudi v praksi. Na begu sem bil vse življenje, pa ne bi govoril o družinskih razmerah, v katerih sem odraščal. Dejstvo je, da sem imel zelo čustvena starša, nezrela, premlada sta imela otroka. Odkar pomnim, sem bil na begu. Zame so bile vojska ali potovanje ali ladja pravzaprav počitnice. Vojsko sem služil v Nišu, pri specialcih. Tam so ljudje trpeli, si rezali žile, jaz pa sem bil na počitnicah. Spoznavaš nekaj novega. Najbrž ni naključje, da sem igralec.
Oktober BORUT FAKIN
Primorec, letnik 1978. Rojen v Kopru in živi v Portorožu. Ekonomist z magisterijem iz mednarodne ekonomije, ki je najprej delal v turizmu, v marketingu, Hotelih Piran, Hotelih Bernardin, HIT Gorica. Od leta 2018 je direktor Vinakoper. Ko sem prihajal v Vinakoper, sem želel storiti korak naprej v svoji poslovni karieri, iz zgodbe trženja in prodaje, videti, spoznati in voditi podjetje kot celoto, se ukvarjati in prevzeti odgovornost za več področij, nabavo, prodajo, proizvodnjo, kadre, finance itd.. Zakaj vina? Ne vem. Ni pravil. Res morda po eni strani mora to biti nekdo, ki se spozna na vinski sektor, če pa se ozrem nazaj, vidim, da je uspeh možen tudi brez tega predznanja. Zakaj bi nekdo pil vina Vinakoper? Pri tem so pomembni mehki elementi, zgodba o vinu je v ozadju, a je to zgodbo treba ustvariti in predstaviti potrošniku. Zgodba pa mora imeti vsebino, če je nima, je vse zaman. Zgodba o Vinakoper je zgodba o tradiciji, nadarjenih ljudeh, ki so tukaj pustili desetletja svojega življenja in imajo znanje. Trudimo pa se, da bomo v koraku s časom, kdaj pa kdaj pa ga tudi prehitevamo in ja, naša želja, vedno znova, je biti drugačen od ostalih. Če si drugačen, te ljudje hitreje opazijo. Ugotoviti moramo, kateri tipi ljudi ne pijejo našega vina in kaj moramo storiti, da ga bodo. Starejši ljudje pijejo refošk že štirideset let in so naši zvesti kupci, od njih živimo, a jih čez štirideset let ne bo več. Naš izziv je, kako narediti tako transformacijo, da se skozi našo blagovno znamko približamo nekomu, ki je star 25-35 let in je za refošk slišal od očeta, babice ali deda, ki ga pijejo pri kosilu.
November TATJANA ROJC
Po poklicu je literarna zgodovinarka, pisateljica in pevka. Pela je v zboru stolnice Sv. Justa v Trstu, posebna vrednost stolnega zbora – Cappella civica je, da je to najstarejša tržaška institucija, ki jo je ustanovil škof Bonomo in v kateri je prepeval tudi Primož Trubar. Na prejšnjih volitvah, leta 2018 v Italiji je bila veliko presenečenje, saj je kot popolna novinka slovenskega rodu kandidirala na listi Demokratske stranke in bila izvoljena. Na letošnjih volitvah je ponovno kandidirala, stranka ji je celo dodelila mesto nosilke kandidatne liste in bila izvoljena. Ne bomo dopustili krčenja pravic, pa tudi ne poseganja v specifiko slovenskega šolstva v Italiji ali umanjkanja finančne podpore medijem, kar se je že skoraj zgodilo na začetku prejšnje zakonodajne dobe. Če bi se karkoli spremenilo, pomeni, da bi resno tvegali, da postanemo nekakšna getoizirana folkorna skupina. To pa nismo. Mi smo živa, organizirana, klena skupnost in zato je zelo pomembno, da imamo možnost ohranjanja svojega jezika, ki je živ, ki se razvija preko medijev in v šolskih programih ter pri vsej kulturni in športni dejavnosti, ki sta pri nas izjemno pomembni za rast zavesti o neki pripadnosti. Mi smo tista manjšina v Italiji, ki je najbolje organizirana. Imamo stotine društev, kar pomeni, da si prisoten na ozemlju, da si živ, da obstaja stik s človekom, ki živi in dela, tudi cerkev. Zdaj smo v hudih škripcih, ker primanjkuje slovenskih duhovnikov. Za Benečijo je to izjemnega pomena, tam so naši Čedermaci zaradi svoje narodne zavesti pretrpeli veliko gorja v vsej povojni zgodovini. Ko škof iz Vidma našim otrokom ni dovolil katekizma v slovenščini, sem se zgrozila. Kako je to mogoče? To je pravica, mi smo zaščiteni z republiško ustavo in imamo od leta 2001 tudi zaščitni zakon … vsaj zaenkrat. Ker vemo, da se zakone lahko tudi spreminja.
December VINCI VOGUE ANŽLOVAR
Film Dedek gre na jug podpisuje režiser Vinci Vogue Anžlovar. Najprej je režiral prvi slovenski film Babica gre na jug (1991), ki je imel za tiste čase neverjetno gledanost 80.000 gledalcev, potem je posnel še Gipsy eyes, Poker, Vampir z Gorjancev in Selfie (film o samem sebi). V tridesetih letih torej pet celovečercev, kar ne pove veliko o njem, a vse o slovenski kinematografiji. Vmes je snemal reklame, spote in režiral kultno Našo malo kliniko v Srbiji in na Hrvaškem. Živi sam v hribih nad Višnjo goro. Ko sem pisal scenarij za Dedka, sem bil jezen, razočaran, žalosten, ker je minilo toliko časa od mojega zadnjega filma. Ta, ki smo ga posneli nazadnje, Vampir z Gorjancev, smo morali posneti za polovico predvidenega proračuna in je bil bolj skica kot film, veliko mu je manjkalo. Vedno sem si želel, da bi imel takega prijatelja, kot ga ima Dedek v filmu, ki pride ponj v bolnico in ga odpelje, ker če že umiraš, umri na soncu tam, kjer imaš razgled, ne pa v mrtvašnici. Prijateljstvo in ljubezen sta zame osnovna motivacijska elementa v življenju in tudi filmu, vsi moji filmi govorijo o tem. Njuna pot na jug se zaplete … S tem sem začel. Od vsega začetka sem imel v mislih za vlogi Borisa Cavazzo in Vlada Novaka. Ko sem začel pisati scenarij, sem šel na predstavitev pesniške zbirke Zale Djurić. V začetku se mi je zdela nekako afnasta, ko pa sem prebral njene pesmi, sem videl razpoko v lupinici, v kateri je bila vsebina. Odločil sem se, da bo igrala v mojem filmu. Glavna igralka naj bi bila Neda Arnerić (umrla je januarja 2020), druga igralka, s katero smo bili že dogovorjeni, je bila Mira Furlan (umrla je januarja 2021) … Potem sem se že bal komu ponudit vlogo, ker se mi je že zdelo, da imam nek urok …
Vinci Vogue Anžlovar: “Pri zadnjem filmu sem bil zelo priden”
