Prva rokometna žoga
Spomin na rokometne začetke vse tri fante popelje na tribune, ob robu igrišč, na žoganje med polčasi in po koncu tekem. Tako oče Staša Slatinka Jovičiča kot oče bratov Makuc sta bila rokometaša, nekaj časa celo soigralca. Rokomet so tako spoznali skozi družino – kot nekaj domačega in spontanega. Žoga je bila, kot pravijo, njihova »prva igrača«.
Staš se spominja časa v Slovenj Gradcu, ko sta z bratom Enejem pri petih ali šestih letih že tekala po igrišču in metala na gol. »Žogo sva dobila v roke kot prvo igračo, že pri dveh, treh letih. Rokometni krožek pa sem začel obiskovati v prvem razredu na Osnovni šoli Antona Ukmarja,« doda. Podobno se je začela tudi zgodba bratov Makuc.
»Že od majhnih nog smo z družino hodili na tekme, žoga nama je bila položena v zibelko,« pove starejši od bratov in z nasmehom doda: »No, Andraž se je kot otrok igral tudi z dinozavri, jaz pa samo z žogo.«
Andraž se svojih prvih pravih rokometnih treningov spominja iz Modre dvorane, kjer je v okviru osnovnošolskega krožka RK Jadran Hrpelje–Kozina naredil prve korake: »S sošolci smo jih hitro vzljubili. Kot otrok pa seveda sanjaš – o velikih klubih, o reprezentanci, o polnih tribunah in posebnem vzdušju.«
»Vedno sem se veselil šolskih treningov, ki pa na začetku niso bili vsak dan. Tiste dni, ko treninga ni bilo, sem komaj čakal, da spet pride čas zanje,« doda Domen.
Skupaj v reprezentanci, a njihove poti so se križale že prej
»Osnovnošolske tekme so bile vedno pravi derbiji. Enkrat smo zmagali Koprčani, drugič osnovnošolci s Kozine. Z Domnom sva ista generacija, z Andražem pa sva kljub razliki v letih igrala skupaj v mlajših reprezentančnih selekcijah in tudi v članski ekipi RD Koper,« se spominja Staš, Andraž pa potrdi: »Ko sem bil mlajši, sem pogosto igral z nekoliko starejšimi, zato sem se imel priložnost pomeriti tudi z bratoma Slatinek Jovičič. Vedno je bil to velik derbi, napeta tekma. Ne glede na to, kdo je zmagal, pa smo vedno ostali prijatelji.«
Ena prvih asociacij na brata Makuc je za Staša »druženje naših družin, saj sta bila očeta dobra rokometna prijatelja. Pogosto smo šli na Kozino in v pizzeriji naročili pice v obliki Telebajskov,« se nasmehne.
Domen doda še svojo sliko iz otroštva: »Staša se spomnim še preden smo igrali drug proti drugemu. Ko so prišli k nam, smo v garaži zaprli vrata, postavili dva majhna gola in igrali hokej.«
Tako se je z brezskrbnim tekanjem po igriščih in navijanjem za očeta zapisal prvi list njihove rokometne zgodbe.
Bratstvo in rivalstvo
Žoga je bila nepogrešljiv del njihovega vsakdana. Brata Makuc pravita, da sta ob slabem vremenu igrišče z ulice preselila v hišo.
Pograd je v njunih očeh postal gol, v katerega sta metala, ko doma ni bilo staršev, pa je to vlogo prevzel celo radiator. Zato se je pogosto zgodil tudi kakšen incident. Najstrožja kazen v otroških letih ni bila odvzeta igrača ali prepoved izhoda, temveč prepoved rokometa. »Če česa nisva hotela narediti ali nisva bila pridna, nisva smela na trening, zato sva vse naredila, da sva lahko šla,« sta pojasnila.
»Imeti brata, ki prav tako igra rokomet, je zagotovo močno vplivalo na to, kakšen rokometaš sem danes,« pravi levokrilni igralec Slatinek Jovičič, ki se rad spominja časov, ko sta z bratom Enejem z žogo v roki preživljala dneve. Pravi, da sta bila od nekdaj povezana, pa tudi zelo tekmovalna. Skupaj sta hodila na treninge in tekme ter drug drugega potiskala naprej. »Včasih sva se tudi sprla, a prav to naju je naredilo boljša. Brez brata zagotovo ne bi bil isti rokometaš. Velikokrat me je popravil, izboljšal in motiviral,« je poudaril.
Igrati z bratom ali proti njemu?
Srednji zunanji Domen Makuc pravi, da je veliko lažje igrati z bratom kot stati nasproti njemu v dresu druge barve. »Spomnim se prve tekme v članski konkurenci – jaz kot član RK Celje Pivovarna Laško, on pa kot zelo mlad, fizično šibkejši igralec RD Koper. Spomnim se tudi finala srednjih šol v Novem mestu, ko sva igrala drug proti drugemu. To je bila ena težjih tekem. Paziti sem moral na mlajšega brata, on pa mi ni pustil ničesar – vso tekmo me je držal v pressingu. Če bi šel še enkrat nazaj, bi verjetno proti njemu nastopil bolj agresivno,« se pošali.
Andraž, ki prav tako igra pozicijo srednjega zunanjega, opiše poseben občutek, ko igra z bratom. Spominja se tekme, ko je kot član RD Koper igral proti bratu v dresu RK Celje Pivovarna Laško. »Brat mi je pred tekmo dal celo kakšen nasvet. Ko se tekma začne, odmisliš, da ti nasproti stoji brat, daš vse od sebe. Po tekmi pa si sežeš v roke in si spet brat,« je pojasnil.
Živeti otroške sanje
Prvi klici iz velikih klubov, prestopi in prvi reprezentančni dresi so pomenili pomembne mejnike. Z njimi so prišli tudi izzivi, življenje daleč od doma, družine in znanega okolja, a hkrati neprecenljive izkušnje. Kot pravi Staš Slatinek Jovičič, se včasih sploh ne zaveda, da danes živi to, o čemer je kot otrok sanjal. A sanje se niso končale, le preoblikovale v nove cilje.
Tudi Domen je sanjal o »največjih evropskih odrih, Ligi prvakov, velikih tekmah in lovorikah«. Ko se mu je ponudila priložnost prestopa v Barcelono, kluba, ki ga je občudoval že kot deček, ni dolgo razmišljal. »Tako hitro, kot je prišla ponudba, sem jo tudi sprejel. Vse se je odvilo zelo hitro,« pravi in doda, da je selitev v tujino prinesla tudi kulturni šok in trenutke, ki niso bili vedno lahki, a danes nanje gleda kot na izkušnje, ki so ga izoblikovale in obogatile.
Slovenski dres nosi posebno težo
»Boriti se za državni grb je velika čast in privilegij. Najlepši občutek pa je igrati pred polno domačo dvorano, pred Bonifiko,« pove Staš.
Za Andraža Makuca, debitanta velikih reprezentančnih prvenstev, je igranje v slovenskem dresu skupaj z bratom poseben ponos. To so bile vedno njune sanje, danes pa predstavljajo tudi veliko prednost. Brata si stojita ob strani, si svetujeta in pomagata. Med njima vlada zaupanje, ki se je gradilo že v otroških letih in se danes prenaša tudi na reprezentančna tla.
»Na velikih prvenstvih ni lahkih tekem in nasprotnikov. Poseben občutek je, ko zastopaš Slovenijo – takrat čutiš, da cela država diha s tabo,« ponosno pove.
Ob koncu pogovora Andraž optimistično zre v prihodnost slovenskega rokometa. Prepričan je, da se vrača tja, kamor sodi, in da pri tem ključno vlogo igrajo domači igralci. »Želim si, da bi rokomet dobil še veliko mladih, nadobudnih rokometašev. Mi pa bomo skušali biti dober vzor in jim predati rokometno veselje, kot so ga nekoč nam.«
Tako Andraž, Domen, Staš in celotna ekipa te besede brez dvoma uresničujejo z igro, željo in borbo za Slovenijo na evropskem rokometnem prvenstvu, ki poteka v času, ko z njimi obujamo spomine na rokometne začetke.
