Ste veseli, da si je uprava Petrola premislila? Ste prispevali k ponovnemu odprtju teh štirih Petrolovih bencinskih servisov?
Več kot veseli smo, da servisi spet poslujejo. Zelo smo pripomogli k temu. Vsi so samo čakali, da se bosta veliki Petrol in država, ki sta v bistvu eno, zmenila. Država je največji solastnik Petrola.
Da, ampak vi ste izgubili priložnost, da bi se lotili področja, kjer bi se lahko na novo dokazovali. Izgubili ste posel.
To je res. Je pa tudi res, da nismo ravno iz tega bencinskega biznisa. Razmišljali smo, da bi poslovanje avtomatizirali in ga na ta način skušali izboljšati.
So ti servisi finančno sploh donosni?
Tega ne vemo. Do zahtevanih podatkov in številk še nismo prišli, ker so jih prej odprli. Povsem nezanimive tiste lokacije niso, sicer ne bi bilo tolikšnega odziva krajanov in javnosti.
Po vaši objavi ponudbe smo slišali predsednika vlade, da je bila tudi država pripravljena na nakup teh servisov.
Uradno ne vemo, da bi bil še kdo. Od Petrola pa smo slišali, da proučujejo ponudbe. Zatem se je javilo kar nekaj ljudi, ki so nam rekli, da bi tudi oni sodelovali z nami. Enkrat so me povabili na Petrol na kratek sestanek z vodstvom družbe, kjer so pojasnili, da poslujejo z izgubo, da pa teh servisov ne prodajajo in da bi radi izvedeli kaj več o naši ponudbi in načrtih. Dogovarjali smo se, da bomo podpisali dogovor o nerazkrivanju informacij. Rekli so le, da bodo ponudbo preučili in da se bodo javili, vendar so črpalke potem odprli.
Ste imeli kakega partnerja, ki bi sodeloval z vami?
Ne. Razmišljali smo o tem, da bi morda vpeljali avtomatske bencinske črpalke, da bi zaposlili čim manj ljudi. Verjetno pa bi morali imeti še kakšno dejavnost poleg prodaje goriva.
Nenavadno je bilo slišati pobudo, da bi servise odkupila država, ki je že tako pomemben solastnik Petrola.
Ta akcija je naredila podjetju več škode kot koristi, ker so šli ljudje na cesto. Čudno je, da država pri vsej moči in večini v parlamentu, pri tako velikem deležu v podjetju, ki ima platno in škarje v svojih rokah, ne more narediti reda prej, preden se zadeva razvije do te mere.
Kakšne posledice bi imela uprava v podjetju z običajnimi lastniki?
Razumemo lahko upravo, da ne želi poslovati z izgubo, oziroma da mora optimizirati poslovanje. Če pa imaš na eni strani velik dobiček, a drugje delaš majhno izgubo, potem je to mogoče pokrivati. Uprava je hotela dobro podjetju. Vprašanje je, če je bil to primeren čas za tak cirkus. Če ima uprava podporo nadzornega sveta, potem se ji ne more zgoditi kaj posebnega.
Lani so imeli 138 milijonov evrov čistega dobička.
Tudi v našem podjetju imamo projekte, ki nam prinašajo izgubo. Pomembno je, da imaš dobiček, ko sešteješ vse pluse in minuse. Servisi so v odročnih krajih nedonosni, ker imajo tam visoke stroške ali ker krajani raje točijo gorivo v večjih krajih, kjer so v službi.
V tem primeru smo imeli na obeh koncih dva problematična akterja. Tudi vlada je naredila čudno potezo, ko je na vrhuncu sezone začela regulirati cene goriva na avtocestah. Ko ni bilo turistov, smo večji del leta plačevali gorivo na avtocestah po tržnih cenah. Na vrhuncu turistične sezone pa smo predvsem tranzitnim turistom ponudili še dodaten razlog, da so prišli na naše ceste povzročat kolone.
Hrvati so naredili ravno obratno.
Pametno. Včasih se lahko samo čudimo. Danes Slovenijo prehitevajo vsi in z vseh strani. Hrvati so nas že zdavnaj. Mi pa ostajamo v kotlini pod Alpami in ne znamo iz nje. Mi ceste drago plačujemo zato, da nam jih tujci uničujejo. Hrvaška javnost je poletno podražitev bencina razumela, ampak tudi njihov dražji bencin je še vedno cenejši kot v Sloveniji.
Če Švicarji razmišljajo o uvedbi tranzitne takse za tranzitne turiste, potem bi si morali v Sloveniji ta tranzit toliko bolj vzeti k srcu, ker je Slovenija neprimerno bolj tranzitna država, kot je Švica. Kaj je torej z nami narobe, da ne razmišljamo o vsaj podobnih ukrepih?
Bi se morali zgledovati po Hrvaški?
Doslej v našem podjetju nismo razmišljali, da bi gledali proti Hrvaški, nismo imeli niti minimalne ideje, da bi se selili na tuje. Ko pa nas je premier povabil, naj optimiziramo svoje poslovanje v tujini, smo začeli resno razmišljati o tem in bili zelo toplo sprejeti na hrvaški strani. Rekli so nam, naj le pridemo pogledat, če nas že premier pošilja k njim.
Niste načrtovali selitve, ker ste tako povezani s prostorom?
Res smo lokal patrioti. Če to ne bi bili, ne bi imeli proizvodnje v Portorožu. Tukaj sta samo parcela in komunalni prispevek tako draga, da ni ekonomsko smotrno vlagati v proizvodnjo. Med drugim nam je občina pred leti zaračunala veliko dražje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča zaradi birokratske napake in malomarnosti. In ni bilo nikogar, ki bi mu bilo mar za to. Mi smo ob izdaji računa slepo zaupali. Plačali smo NUSZ za neobstoječe nepremičnine in kasneje to ugotovili po naključju.
Občina ni naklonjena podjetnikom, kot ste vi?
V tistem času ni bila. Zdaj imamo veliko bolj razumevajočega župana, ki vidi priložnosti. Uradniki so rekli ne, še preden si končal z vprašanjem. Zdaj ni več tako. Zdaj se miselnost v občinski upravi spreminja.
Kaj vse bi bilo bolj prijazno na Hrvaškem?
Že samo davčna politika je veliko bolj prijazna. Za majhno podjetje (do 1 milijon evrov prometa) znašajo davki 10 odstotkov. Naši zaposleni so se začeli seliti čez mejo. Tu so prodali stanovanje, za kupnino so si tam kupili hišo in si izboljšali standard. Poleg tega vidijo, da bi tam plačali manj dohodnine. In smo se začeli ogledovati čez mejo. Na naše presenečenje bi imeli tam na voljo veliko parcel, tam je veliko posla, veliko je podjetij, ki že delajo tam. Vse cveti in Hrvaška prehiteva Slovenijo.
Vlado Polič: Četudi bi preselili del proizvodnje tja, bi to naredili le v primeru širitve poslovanja. Glavnina bo ostala v Portorožu. Na Hrvaškem lahko vzpostavimo cenejši pogon. Tam je na voljo več delovne sile. Samo dve stopnji dohodnine imajo, 20- ali 30-odstotno stopnjo.
Se še zmeraj ukvarjate s telemetrijo – napravami za merjenje TV postaj, čeprav ste posel prodali tujcem?
Pred približno 14 leti smo prodali razvojni oddelek ameriškemu podjetju Nielsen. Oni so prevzeli razvojni oddelek, nam pa so prepustili proizvodnjo. So ena naših večjih strank, med večjimi v svetu za merjenje gledanosti TV postaj. Merijo gledanost v kar 56 državah po svetu, poleg tega še v ZDA in Kanadi.
Koliko znašajo vaši letni prihodki in kakšen delež pripada telemetriji?
Letno ustvarimo približno 12 milijonov evrov prometa. Včasih je bila telemetrija naša edina dejavnost. Zdaj je to odvisno od leta, ker delamo po projektih. Kakšno leto, ko je zatišje, nam ta proizvodnja pomeni 10 odstotkov vseh poslov, včasih tudi 25 odstotkov. Na področju proizvodnje elektronike imamo pet pomembnejših strank, da porazdelimo tveganje.
Verjetno je treba merjenje gledanosti zelo prilagajati spremembam tehnologije in navad ljudi.
Ja, vse manj je ljudi, ki gledajo televizijo po televizorjih, vse več jih gleda tablice in telefone. Temu primerno je treba prilagajati tehnologijo merjenja gledanosti. V Sloveniji vzamejo za vzorec okoli 500 gospodinjstev, v Italiji 5000, v Veliki Britaniji pa okoli 8000.
Koliko imate zaposlenih delavcev?
Nekaj čez 100, od tega jih dela v proizvodnji elektronike 65.
Kaj poleg telemetrije še razvijate?
Usmerjamo se predvsem na področje medicine, obrambe in obnovljivih virov energije (OVE). Na področju OVE smo resno načrtovali proizvodnjo sončnih panelov pri Divači, potem se je zapletlo s ceno elektrike in smo kmalu ugotovili, da kitajskim proizvajalcem ne bomo konkurenčni. Proizvodne prostore sicer končujemo, končani naj bi bili do konca leta. Tam pa bomo namesto sončnih panelov proizvajali elektroniko, ki bo najbolj učinkovito preprečevala, da bi na solarnih panelih prihajalo do požarov. V ZDA je že zakonsko obvezna vgradnja naprav za preprečevanje možnosti požara v solarne panele. Računamo, da bodo ti predpisi v EU začeli veljati prihodnje leto in da bi lahko konec leta zagnali proizvodnjo. Ker je za nas pomemben ameriški trg in ker nam grozijo carine, razmišljamo tudi o tem, ali bi se nam izplačalo te naprave izdelovati v ZDA.
Zakaj srčne defibrilatorje?
To bodo žepni ali zelo majhni defibrilatorji, najmanjši na svetu, ki bi jih lahko nosili za pasom ali v ženski torbici. Tudi za te defibrilatorje bo naš najpomembnejši trg ZDA, ker lahko zanje tam najhitreje dobimo potrebna soglasja FDA (Food and Drug Administration).
Kaj pa na področju obrambe?
Že nekaj let razvijamo elektronsko zaščitne sisteme proti brezpilotnim letalnikom. To je zelo zahtevno področje, ki se hitro razvija. Takoj ko razvojni oddelki pripravijo sistem zaznave ali onesposobitve sovražnih dronov, najdejo proizvajalci hitro način, da se njihovi droni izognejo tehniki odkrivanja in uničenja, zato nenehno iščemo izboljšave. Za zdaj izdelujemo le posamične elektronske komponente naprav za odkrivanje takih letalnikov. Take naprave bodo nujne tudi za varovanje slovenskih strateških področij, na primer Luke Koper, letališč in drugih strateških objektov.
Ukvarjate se tudi z vinogradništvom.
Vinogradništvo in oljkarstvo je moj konjiček. Izdelamo 20.000 buteljk vina, olja pa od 200 do 600 litrov, odvisno od letine. Vinogradništvo in oljkarstvo še ni resen posel. Povezujemo ga z majhnim hotelčkom, ki ga načrtujemo v Truškah.
Pri poslih na področju turizma vam ni uspel nakup Marine Portorož. Zakaj?
Bili smo že dogovorjeni s skupino MK Group, pokojnega Miodraga Kostića, da bi skupaj kupili portoroško marino, teniška igrišča in nepozidano območje termalne riviere v Luciji. Za vse skupaj smo ponujali 40 milijonov evrov, od tega 23 milijonov evrov za marino. Mislim, da Terme Čatež niso imele resnega namena to prodati. Danes lahko rečemo, da so na našo srečo zavrnili našo ponudbo. Kajti marino so kasneje prodali za 12 milijonov evrov. Res ne vem, zakaj se niti po prihodu novega lastnika ne vidi bistvene razlike v načinu poslovanja marine, saj ni na takšni ravni, kot so marine v Rovinju, v Črni gori ali drugod na Jadranu. Pa še tisti moteči plavajoči zabojniki, ki so jo dodobra degradirali. Nihče se ni niti pritožil, ko jim je uspelo v zameno za neurejen park pridobiti edini slovenski otok, kar bi bilo vredno nekega temeljitega pregleda pristojnih organov.
Ste razmišljali, da bi šli v ladjarstvo?
To razmišljamo sedaj in se pogovarjamo z Jochenom Döhlejem iz nemškega ladjarja Peter Döhle. Lani je Splošna plovba praznovala 70 let, le redki so praznovali s približno 13 zaposlenimi. Še vedno so v svoji nekdanji poslovni stavbi.
Pa imamo kader, ki bi bil sposoben obnoviti ladjarski posel?
Saj smo pomorska država, imamo morje, imamo Fakulteto za pomorstvo. Imeli smo ladje in smo bili veseli, da so se vpisali v tuje vpisnike, pod tuje zastave, ne da bi jim prisluhnili.
Zakaj pa na Seči še nimate obnovljenega hotela?
Bivšo stavbo Začimbe smo kupili od Droge 2001 in se tja preselili zaradi prostorske stiske. Od 2009, ko smo zgradili prvo poslovno stavbo v Luciji, smo izdelovali projekte za hotel. Naročili smo veliko študij in načrtov, se pogovarjali z možnimi sovlagatelji. Predlagali smo tudi obnovo solinskih hišic za razpršeni hotel, vendar ni bilo razumevanja v občinski upravi, zato smo tedaj dali bivšo Začimbo v najem. Šele Gašpar Mišič je kot direktor Okolja premaknil urejanje Jernejevega kanala, zato smo se lotili obnove bivše čolnarne. Potrebovali smo 6 let in pol, da nam je Zavod za kulturno dediščino dal dovoljenje. Zdaj smo se lotili postopnega urejanja tega bivšega območja Začimbe.
Kaj bi torej gradili na območju nekdanje Drogine Začimbe?
Načrtujemo turistične vsebine. Morda medicinsko diagnostiko, povezano s turizmom. V veliki stavbi bi bil hotel, poleg tega pa zdravniki, diagnostični center in zobozdravniki.
V čolnarni pa stanujete. Opozorili so me, da nimate gradbenega dovoljenja za stanovanje.
Ko smo 2001 kompleks kupili, je bila čolnarna vpisana kot stanovanjska stavba. Glede na njeno starost ima že po zakonu gradbeno in uporabno dovoljenje. Od Zavoda za varovanje kulturne dediščine smo pridobili soglasja, saj nismo posegali v nosilno strukturo objekta. Z Direkcijo RS za vode smo uredili meje ter sami financirali protipoplavne zidove, ki zdaj ščitijo ne le kulturno dediščino, temveč tudi javno cesto. Zdaj smo v postopku dokončanja celotnega območja in spremembe namembnosti degradiranega območja v skladu z veljavnim lokacijskim načrtom. Moja ideja je, da bi čolnarna postala predsedniška vila, ki bo na voljo za najem. Pripravljamo tudi vlogo za pridobitev koncesije na območju Jernejevega kanala ob našem zemljišču. Lokacijski načrt tukaj že predvideva hotel. V podrobnejši arhitekturni zasnovi bomo predlagali spremembe v načrtu predvsem zaradi ohranjanja kulturne dediščine. Upamo, da bi nam lahko z obvezno razlago prostorskega načrta dovolili odmike, ki jih potrebujemo pri izvedbi.
Vladimir Polič, zakaj se ne vselite v lepo vilo na Bernardinu, ki je dograjena že kakih 15 let?
Vladimir Polič: Nimam časa. Cele dneve delam, vendar delam na tem, da se kmalu preselim. Če ne, je nesmisel, da sem jo zgradil. Vse imam, samo časa ne.
