V svetu, kjer nas vsak dan obkrožajo podobe uspešnih, lepih in samozavestnih ljudi, je primerjanje skoraj neizogibno. Na videz nedolžno ogledovanje življenj drugih lahko hitro preraste v notranji nemir, dvom vase in občutek manjvrednosti. A potrditev, ki jo iščemo zunaj, pogosto ne zaceli praznine, ki jo nosimo v sebi. Čeprav se zdi, da nas zunanji svet definira, je resnična moč v tem, kako vidimo sebe in kaj v sebi prepoznamo kot dragoceno.
Koraki iz otroštva
Primerjanje ima svoje korenine v otroštvu. Ko smo bili majhni, smo preko odziva drugih oblikovali občutek lastne vrednosti. Če smo bili pohvaljeni, sprejeti, videni, smo razvijali zaupanje vase. Če smo doživljali kritiko, zavračanje ali prevelika pričakovanja, smo se lahko naučili, da moramo biti »boljši«, da smo vredni ljubezni. Tako se veliko ljudi že od malih nog trudi ustrezati – najprej staršem, potem družbi, partnerjem, prijateljem, idealom.
Brez konca, brez miru
V odraslosti se ta notranji boj pogosto kaže v tihem, a trdovratnem primerjanju z drugimi. S kom? S komerkoli. Sosedo, ki »vse zmore«. Prijateljico, ki »je vedno nasmejana«. Z neznanci na družbenih omrežjih, ki objavljajo le najbolj sijoče trenutke svojega življenja. A vsak tak primerjalni trenutek je kot majhna zareza v naš občutek lastne vrednosti. In kar je najbolj paradoksalno – pogosto se primerjamo z izseki tujega življenja, ne da bi poznali širšo zgodbo v ozadju.
Iskanje stika s sabo
Pot do notranjega miru ni v iskanju zunanje potrditve, ampak v vzpostavljanju stika s seboj. Kdo sem jaz brez vseh zunanjih meril? Kaj mi je resnično pomembno? Kaj me pomirja, navdihuje, krepi? Odgovori na ta vprašanja niso instantni. So plod iskrenega pogleda vase in poguma, da se soočimo tudi z deli sebe, ki jih običajno skrivamo. Učenje poslušanja sebe je proces, ki se začne z majhnimi koraki: s tišino, iskrenostjo in potrpežljivostjo.
Moč sprejemanja
Zdravilna moč je v sprejemanju. Ne popolnosti, ampak resničnosti. Da sem dovolj – s svojimi močmi in svojo ranljivostjo. Ko razvijamo zmožnost sočutnega pogleda nase, primerjanje izgublja svojo moč. Ne zato, ker bi »zmagali«, ampak ker ne potrebujemo več tekme. Vsak ima svojo pot, svoj tempo, svoje izzive.
Nazaj k notranjemu kompasu
V terapevtskem procesu pogosto opazimo, kako ljudje ob podpori postopoma začnejo poslušati sebe. Ne več zunanjih »moraš«, ampak notranje »želim«, »čutim«, »potrebujem«. To je notranji kompas – občutek, da lahko zaupamo sebi, četudi ne ustrezamo vsakemu merilu okolice. Ta občutek ne pride čez noč, a z vztrajnostjo lahko zgradimo stabilno notranjo oporo, ki nas vodi tudi takrat, ko je zunaj negotovost.
Resnična notranja svoboda
Ko se premaknemo od primerjanja k sprejemanju, dobimo nazaj svojo moč. Ni nam treba več dokazovati svoje vrednosti. Dovolj je, da smo. To ni pasivnost – to je temeljna notranja svoboda, iz katere lahko rastemo in ustvarjamo življenje, ki nam je zares pisano na kožo.
