Vzporedno s tem raste tudi osebno dozorevanje, zlasti v odnosih, v notranji povezanosti in modrosti. Če nas za poklic pripravijo šole in lastno sodelovanje, je za osebno dozorevanje pomembna družina in osebna duhovna pot, pa tudi prijateljska družba in druge vezi. Mlajša zrela doba je čas bujnih sil, energij in tudi napredovanja, vendar so na višku moči potrebna jadra, da ujamejo veter in poganjajo ladjo, treba je postaviti temelje za poklicno delo in družinsko življenje. Hudournik rabi strugo, trto je treba obrezati, prav tako tudi oljko.
Primarna naloga odraslosti je osamosvajanje in prevzemanje odgovornosti zase in za družbo, za prijatelje, službo in družino. Toda prav tu se pogosto zalomi. Ljudje hočejo zgolj uživati, se zabavati, potovati in potovati, ne želijo sprejeti zahtev, po katerih kliče to obdobje. Ponekod se najdejo še mamice, ki zavarujejo sinove, da so lahko pri njih in ti se predajo uživanju, begu, odsotnosti, nezanimanju.
Mnogim zbežita temeljni življenjski karieri: zakon in družina. To preprosto ni na prvem mestu in nastopi šele kasneje kot rezervni scenarij, zato pa manj kakovostno. Grški filozof Platon je spodbujal moške srednje starosti, naj se posvetijo skrbi za skupne stvari. S tem so povezane še druge odgovornosti za mir, pravičnost in zavarovanje stvarstva. Kakšen primanjkljaj odgovornosti doživljamo na različnih ravneh, še zlasti v službi in skupnem družbenem življenju?
Odgovornost je sad poslušanja in raziskovanja. Poslušati moramo glas vesti in se nanj odzvati s svojimi dejanji. Sveto pismo govori o tem, kako se je Adam hotel izogniti odgovornosti za svoje dejanje in je za to krivil svojo ženo. Eva je svojo krivdo prenesla na kačo. Tudi Kajn ni hotel prevzeti odgovornosti za smrt svojega brata: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9).
Smo in obstajamo, ker smo odgovorni za svoje delo in tudi za bližnje. Odgovornost je, da se posvetimo temu, za kar imamo darove in talente. To velja za različne ravni, od družine do družbe, politike, umetnosti, vzgoje, dobrodelnosti. Kako se poznajo ljudje z razvito odgovornostjo v kolektivih in službah? Z njimi postane življenje bolj človeško, sproščeno in ustvarjalno. So pa žalostni in zagrenjeni ljudje, ki tega nočejo početi.
Odgovornost staršev za otroke in družino je podlaga za druge odgovornosti. S svojo skrbjo podpirajo varnost in upanje, da se lahko njihovo življenje razvija v službi drugim in rasti v človeškosti. Mnogi starši gledajo na otroke zgolj z vidika koristi in storilnosti. Prihodnost je v veliki meri odvisna od skrbi za mlade ljudi, za njihovo telo, dušo in duha, za rast in razvoj. S tem se spreminja svet. Pesnik pravi:
»Zemlja sluti prihodnjo nosečnost
in ima miren, poduhovljen obraz.
In v ptičjih gnezdih domuje večnost,
ki s pesmijo zmaguje čas.«
