Preverjamo urbane mite
Sladkor + otroci = hiperaktivnost
Tortice, bonboni, čokolada, pite, zavitki, lizike, piškoti, sladoled… Sladkarije so danes vseh velikosti, oblik in okusov. Le kdo ne obožuje sladkih pregreh. Imajo jih radi starejši, mladi, še posebej pa naši najmlajši. Velikokrat na kakšnih zabavah ali rojstnih dnevih doživimo, da starši svojim otrokom prepovedujejo, da bi jedli sladkarije. Pa ne samo zato, ker povzročajo prekomerno težo, niso dobre za zdravje in zobe, vendar tudi zato, ker naj bi otroci po sladkarijah dobili še več energije, kot je že imajo (če je to sploh možno). Zato sem se odločila, da enkrat za vselej rešimo to dilemo in ugotovimo, če sladkor, ki je v današnjih časih skrit že skoraj v vseh živilih, res povzroča hiperaktivnost pri otrocih.
Zdi se mi, da je izraz »hiperaktiven otrok« v 21. stoletju postal poljuden izraz, ki ga uporabljamo, ne da bi dvakrat premislili, kaj sploh je hiperaktivnost. Velikokrat pride prav tudi kot izgovor staršev za nevzgojenost otrok in razlog, zakaj za njih nimajo časa in energije 24 ur na dan. Večino otrok pa z oznako »hiperaktiven« stigmatiziramo in tako na nek način delamo krivico tistim, ki imajo sindrom ADHD oziroma hiperkinetično motnjo, pri kateri je eden izmed simptomov tudi hiperaktivnost (neprestano fizično gibanje in mencanje, neprestano govorjenje z nepovezanim prehajanjem s teme na temo, površno poslušanje sogovornika). Sindrom ADHD (ang. attention-deficit/hyperactivity disorder) pomeni, ima otrok težave s pozornostjo in da je pretirano motorično dejaven. Takšni otroci se v šoli srečujejo s številnimi težavami. Pestijo jih kratkotrajna pozornost, motorični nemir in impulzivnost, vse to pa vpliva na učenje, vedenje ter čustveno in družbeno prilagajanje okolju. Dejavniki za nastanek te motnje so lahko genetski, nevrofiziološki, nevrokemični, psihosocialni in dejavniki okolja, ki jih delimo na prenatalne in postnatalne.
Res je, da se človeško telo na zaužiti sladkor odzove s hitrim zvišanjem glukoze v krvi in sprostitvijo inzulina, hormona, ki omogoči, da sladkor prebavimo. Nivo glukoze nato strmo pade, kar se odraža pri želji po še več sladkorja. Po zaužitju sladkorja se v telesu zviša tudi raven adrenalina in stresnega hormona kortizola, ki uravnava nivo sladkorja v krvi. Zato smo se za odgovore obrnili na raziskovalce z Inštituta za nutricionistiko Nutris, kjer so nam povedali, da je večina raziskav zavrgla teorijo, da bel sladkor dolgoročno vpliva na vedenje otrok. Sladkarije tako niso glavni vzrok za povečano tveganje hiperaktivnosti, ampak do tega privedejo drugi dejavniki, omenjeni zgoraj. Pri 16 študijah, ki so trajale po nekaj tednov, niso nikoli ugotovili povezanosti med otrokovo hiperaktivnostjo in uživanjem sladkarij. Niso potrdili, da sladkor na kakršen koli način vpliva na otrokovo vedenje ali kognitivne sposobnosti. Kljub temu pa je dokazano, da sladkor dolgoročno negativno vpliva na naše zdravje in v velikih količinah ni dober ne za otroke in ne za odrasle. Nekateri celo pravijo, da je to sodobna droga, ker lahko od sladkorja postanemo tudi odvisni, in tihi ubijalec.
Še nekaj nasvetov:
– Ne nasedajte oglasom, ki oglašujejo »zdrave sladice« za otroke. Bodite pozorni na sestavine.
– Obroke poskušajte pripraviti sami doma in pri tem uporabite čim več sveže in lokalno pridelane zelenjave in sadja. Vendar ne pozabite, da sadje prav tako vsebuje sladkor, fruktozo, ki na telo vpliva podobno kot bel sladkor.
– Ne pozabite, da s pitjem brezalkoholnih pijač v telo vnesemo velike količine sladkorja. Med takšne nezdrave pijače sodi tudi voda z okusom. Otroke navadimo, da pijejo čaje, vodo, ki ji lahko dodamo limonin sok ali pa jo na drugačen način osvežimo.
– Otrokom bodite zgled. Če boste vi zdravo jedli, je več možnosti, da bo zdravo jedel tudi vaš otrok.
– Najbolj pomemben nasvet pa je zmernost in zdrava pamet. Otroku lahko včasih privoščimo tudi kakšno sladkarijo, kos torte ali košček čokolade.
Manca Hribovšek
