Metoda je preprosta in ne zahteva posebne opreme, vendar je pri njej pomembno, da uporabimo ustrezne plodove in pravilno pripravimo pepel.
Kako so shranjevali paradižnik v pepelu?
Za takšno shranjevanje so potrebovali popolnoma suh, ohlajen in fino presejan pepel iz čistega, neobdelanega lesa. Pepel ne sme biti vlažen ali pomešan z drugimi materiali.
V suho posodo, zaboj ali škatlo so najprej nasuli plast pepela. Nanj so položili zdrave in nepoškodovane paradižnike, pri čemer so pazili, da se posamezni plodovi niso dotikali.
Paradižnike so nato v celoti prekrili s pepelom in posodo postavili na suho mesto, kjer ni bilo velikih temperaturnih nihanj.
Zakaj naj bi delovalo?
Suh pepel lahko pomaga zmanjšati količino razpoložljive vlage v okolici plodov, hkrati pa preprečuje njihov neposreden stik. Prav vlaga in poškodbe so med dejavniki, ki lahko pospešijo propadanje sadja in zelenjave.
Nekateri poskusi in raziskave kažejo, da lahko shranjevanje v pepelu vpliva na obstojnost nekaterih pridelkov, vendar uspeh ni zagotovljen. Pomembni so predvsem kakovost in zrelost paradižnika, vrsta uporabljenega pepela ter pogoji, v katerih ga shranjujemo.
Ni vsak pepel primeren
Če bi želeli preizkusiti ta način shranjevanja, je pomembno, da uporabljate izključno pepel čistega, neobdelanega lesa. Pepel iz lakiranega, barvanega ali kako drugače kemično obdelanega lesa ni primeren.
Tudi paradižniki morajo biti pred shranjevanjem popolnoma zdravi, brez poškodb, plesni ali znakov gnitja. En poškodovan plod lahko vpliva tudi na druge.
In še nekaj: od te metode ne pričakujte čudežev. Trditev, da bodo paradižniki v pepelu zagotovo ostali sveži več mesecev, je preveč poenostavljena. Pri nekaterih lahko metoda obstojnost podaljša, vendar je rezultat odvisen od številnih dejavnikov.
Kljub temu gre za zanimiv star način shranjevanja domačega pridelka, ki kaže, kako iznajdljivi so bili ljudje, še preden so imeli na voljo sodobne načine hlajenja in shranjevanja.
