Pred 35 leti je bil krog ljudi v katerem sem živel in delal prepričan, da je naša takratna država Jugoslavija obsojena na propad in da bo po naravni poti Slovenija postala država. In se je tudi zgodilo.
To je bil čas, ko smo bili prepričani, da je večstrankarski politični sistem sam po sebi zagotovilo, da bomo vsi ljudje živeli bolje kot nekoč in da je strankarski pluralizem zagotovilo osebnih svoboščin in razvoja. Ampak zdaj vsi vemo, da smo takrat živeli v zmoti.
Nič se ne zgodi samo po sebi. Sistem, takšen ali drugačen, delajo in kreirajo posamezniki, ljudje. In tako je boj med ljudmi, ki želijo delati dobro zase in za svojo okolico in tistimi, ki želijo delati samo za svoje lastno dobro (ali dobro svoje skupine posameznikov, pa naj bodo združeni v politično stranko, interesno združenje, »civilno« ali civilno-družbene organizacije, strokovna združenja…) stalnica naše družbe. Tako na lokalnem kot na državnem nivoju.
Na Obali se nam ta boj kaže v zares nesmiselnem referendumu v Kopru ali v Piranu v obliki sklepanja koaliciji še pred letom dni popolnih sovražnikov. Kako se lahko zgodi, da v Piranu ali v Ljubljani sodelujejo stranke, ki so imele pred volitvami popolnoma nasprotna stališča o družbi? Če bi za tem stali interesi, ki bi se borili za dobrobit prebivalcev občine ali države, bi lahko postali vzor vsem v Sloveniji. Še pred nekaj leti»sovražniki« na volitvah, po volitvah sodelujejo v dobrobit vseh občanov Pirana ali Slovenije. Ali kdo verjame takšni interpretaciji zgodbe? Ne vem. Verjamem pa, da ne prav dosti ljudi. Zato nam ne preostane drugega, kot da počakamo na nove volitve in takrat pokažemo, da si zares želimo ljudi, ki bodo delali v našo korist in za katere bomo verjeli, da bodo po volitvah delali to, kar bodo govorili pred njimi.
Kaj nam preostane v vmesnem času? To, kar nam kažejo nekateri posamezniki, ki tudi v času, ki nam ga v veliki meri diktirajo virusne omejitve, iščejo in s kreativnimi idejami naredijo vse, da njihovo življenje in delo ne obstane. Da ni naša naloga iskati pomoč države, ampak poiskati možnosti kreacije tudi v takšnih časih. Imamo podjetja, ki se prilagajajo in delajo naprej, imamo javne ustanove, ki izkoristijo vse druge možnosti, kot pa so pošiljanje zaposlenih na čakanje. In od takšnih posameznikov se učimo. Majhni ljudje, ki so ta isti čas izkoristili za dolgoročno nepomembne borbe za trenutne vzvode oblasti,bodo izgubili. Ljudje se bodo počasi začeli zavedati kdo in katera dejanja so bila v tem času pozitivna, usmerjena v dobrobit nas vseh, in kdo so bili posamezniki in skupine ljudi, ki so ta čas ponovno izkoristili samo zase in svoje ozke cilje. In v to še vedno verjamem. Pika.
Tomaž Perovič
