Knjižico je podpisal s psevdonimom “Doktoro Esperanto”, kar v jeziku pomeni, “tisti, ki upa”. Ta beseda je postala tako priljubljena, da so po njej začeli imenovati tudi sam jezik in tako je nastalo ime esperanto.
O slednjem smo se pogovarjali s Petrom Grbcem, učiteljem geografije na OŠ Antona Ukmarja v Kopru, ki vodi tečaj esperanta v Medgeneracijskem središču v Izoli.
Kako bi nekomu, ki ni nikoli slišal zanj, na kratko predstavili esperanto?
Esperanto je jezik, ki je še posebej primeren za mednarodno komunikacijo. Rodil se je kot zamisel, da bi vsak ohranil svoj materni jezik, v mednarodni komunikaciji pa bi govorili jezik, ki ni ne moj, ne tvoj, kar pomeni, da bi se med seboj pogovarjali enakovredno. Seveda mora biti tak jezik enostaven, lahko učljiv in mednaroden.
Slovnica je menda zelo preprosta, tudi pravil naj bi bilo malo.
Esperanto je razmeroma lahek, saj ima pravilno in preprosto slovnico. Nima nepravilnih glagolov, vsi samostalniki se končajo na -o (npr. hundo – pes), vsi pridevniki pa na -a (npr. granda hundo – velik pes). Besed v esperantu se lahko zelo hitro naučiš, saj so številne v mednarodni rabi. A uganete, kaj pomenijo besede suno, libro, birdo, kato, kolbaso?
Seveda pa tudi esperanto zahteva svoj čas. Nobenega jezika se ne da naučiti v dveh tednih, tudi esperanta ne.
Prvo esperantsko društvo pri nas je nastalo že 1910 v Mariboru. Kako je prišel jezik v Slovenijo?
1910 je doktor prava Henrik Haas ustanovil prvo esperantsko društvo v današnji Sloveniji. Zanimivo je, da je njegova žena Priska Haas v Mariboru vodila vrsto tečajev esperanta, njuna hčerka Herta Haas pa je bila druga žena Josipa Broza Tita. S slednim se je poročila 1940. Esperanto se je nato naglo širil po Sloveniji. Do 1929 je bilo ustanovljenih že 11 društev.
V sedemdesetih letih minulega stoletja so esperanto poučevali na slovenskih šolah. Zakaj so ga umaknili s predmetnika?
Verjetno je za to več razlogov. V času socialistične Jugoslavije je bil esperanto vsaj delno podprt kot simbol mednarodnega sporazumevanja. Z oslabitvijo socializma v 80. letih je ta podpora upadla. Po drugi strani so zaradi gospodarskih in političnih povezav postajale vedno bolj pomembne angleščina, nemščina in francoščina.
Esperanto ni bil nikoli del obveznega programa osnovne šole. V nekaterih delih Jugoslavije je bil ponujen kot izbirni predmet ali krožek, zlasti v 60. in 70. letih 20. stoletja, vendar ni bil sistemsko uveden v vse šole ali v vseh republikah, temveč je bil bolj razširjen v šolah, kjer so imeli zainteresirane učitelje in podporo lokalnih oblasti. Ko je zanimanje upadlo, so ga preprosto opustili. Še v šolskem letu 1985/86 so poučevali esperanto na 23 šolah v Sloveniji (450 učencev).
Kako je esperanto osvojil vas? Zakaj mu namenjate toliko časa in truda?
1997 smo v srednji šoli pri uri angleščine v učbeniku Headway obravnavali besedilo o tem, kateri jezik bi bil najboljši drugi jezik za vsakogar. Takrat sem prvič slišal za esperanto. Priznati moram, da me ideja takrat ni preveč navdušila, saj se še nisem zavedal pomena jezikovne enakopravnosti, esperanto pa se mi je zdel nekako čuden. Nato sem nanj pozabil. 2005 pa je tedanje dekle, današnja žena, šla na prostovoljno delo v Afriko za tri mesece in kar naenkrat sem imel veliko prostega časa. Nekega večera sem se slučajno začel učiti esperanto s pomočjo brazilskega tečaja Kurso de Esperanto. Ugotovil sem, da tečaj še ni bil preveden v slovenščino. Po dveh mesecih učenja sem znal dovolj, da sem ga prevedel. Od takrat se trudim, da bi tudi ostali spoznali ta jezik, ki je več kot jezik – je ideja enakopravne komunikacije.
Zakaj se ljudje želijo naučiti esperanta?
Načeloma so trije razlogi. Prvi je težnja po pravičnosti tudi v sporazumevanju. Drugi so morda govorci esperanta po vsem svetu, tudi v najbolj oddaljenih državah in kulturah, s katerimi lahko navežeš stike. Tretji razlog je ljubezen do učenja jezikov in do njihovih značilnosti. V esperantu so nekatere jezikovne rešitve zelo zanimive in zabavne. Veliko esperantistov je poliglotov.
Mene najbolj navdihuje pravičnost pri sporazumevanju in želim si, da bi tudi s pomočjo poučevanja esperanta opozoril, da je slovenščina prav tako lepa kot ostali jeziki in si zasluži enakopravnost.
Na šoli, kjer poučujete, ste vodili tudi krožek esperanta. Kakšno je bilo zanimanje osnovnošolcev zanj?
Interesno dejavnost na OŠ Antona Ukmarja Koper sem vodil petnajst let do 2023. Iskal sem inovativne načine, kako poučevati esperanto učence od 10 do 14 let. Najraje so se ga učili samostojno preko angleščine, s pomočjo pametne tablice in spletne aplikacije Duolingo. To učenje so nekako razumeli kot igro. Kot učitelj nisem ničesar razlagal, vprašali so me samo, če česa niso razumeli. Zelo je bilo v pomoč, da v esperantu ni nobene izjeme, kar zelo poenostavi samostojno učenje. Učenci so med seboj tekmovali in se sami odločali, kaj in koliko časa se bodo učili, sam sem le spremljal njihov napredek in svetoval. Metoda samostojnega učenja treh jezikov hkrati (slovenščine, angleščine in esperanta) preko pametne tablice in Duolinga je bila nekaj novega in svežega, tako da sem jo 2016 predstavil ostalim učiteljem na mednarodni pedagoški konferenci v Kranjski Gori. Kar dvakrat smo na šoli gostili tudi francosko šolo iz kraja Salins-les-Bains, kjer se učenci tudi učijo esperanta. Enkrat smo celo organizirali mednarodno košarkarsko tekmo.
Pomembno središče esperanta se je oblikovalo tudi v slovenski Istri, predvsem v Izoli. Kako je postal tako priljubljen, da je na voljo celo tečaj za njegovo učenje?
2017 me je poklicala hčerka Sonje Tavčar, dolgoletne učiteljice esperanta na OŠ Sečovlje, in mi povedala, da bo v Medgeneracijskem središču v Izoli tečaj esperanta. »Lepo,« sem ji odvrnil. »Kdo pa bo učil?« sem jo vprašal. Odgovorila je: »Ti, seveda.« Tako smo septembra 2017 začeli s tečajem in trenutno ga redno tedensko obiskuje osem tečajnikov. Moram jih zelo pohvaliti, saj je večina opravila izpite esperanta na nivoju B1, B2, en učenec pa celo na nivoju C1. Seveda pa bomo septembra zelo veseli začetnikov.
Ste tik pred odhodom v Brno, kjer bo potekal letošnji svetovni kongres. Zakaj je pomemben?
Na kongres v Brno gredo še: Irena Batista iz Kopra, igra v Obalnem komornem orkestru, Zoran Hudales (skoraj vse življenje je igral rog v ljubljanski Operi , ob tem pa z užitkom pomagal v delavnici mojstru Demšarju, zdaj živi spet v rodni Izoli), Marja (njena zdaj že pokojna mama je zaslužna, da so se generacije na Osnovni šoli Sečovlje učile tudi esperanto, in tako je tudi Marja skupaj s sestro Niko odraščala ob njem) in njen mož Sergio Gregorič z Bernardina in Rožana Špeh iz Svetega Petra (nekdanja učiteljica slovenščine). 
Kongresi dokazujejo, da esperanto deluje kot živi jezik, s katerim se lahko sporazumevajo ljudje z različnih koncev sveta brez potrebe po prevajalcih. Udeleženci (tudi več tisoč iz 50+ držav) se družijo, izmenjujejo ideje, utrjujejo prijateljstva in širijo jezikovno solidarnost. Povezujejo se stari in novi govorci, družine, mladi in strokovnjaki na različnih področjih. Na kongresih potekajo koncerti, predavanja, gledališke igre, delavnice, razstave in sejmi knjig – vse v esperantu in brez prevajalcev. Prikazujejo se tudi kulture posameznih držav. Letošnjega svetovnega kongresa v Brnu na Češkem se bo udeležilo okoli 1100 udeležencev iz 63 držav sveta. Iz Slovenije nas gre osem. Sam se z esperantom ukvarjam že 20 let, pa grem na svetovni kongres prvič.
Esperanto govorijo tudi mnogi znani ljudje. Katere bi izpostavili?
Na Slovenskem je najbolj znan esperantist Vinko Ošlak, ki je leta 2023 je prejel nagrado Svetlobnica za roman Pismo Filemonu, ki ga je nato izdal tudi v esperantu. Rudolf Rakuša je bil kot edini Slovenec član Akademije za esperanto; po njem sta poimenovana ulica v Ljubljani in trg v Mariboru. Milan Kučan je 1977 javno podprl poučevanje in uporabo esperanta. Ljudmila Novak se je učila esperanto kot dijakinja; v Evropskem parlamentu je 2007 predlagala razpravo o njem in leto kasneje pripravila razstavo. Marko Pavliha je 2007 predlagal vladi, naj Evropski komisiji priporoči upoštevanje esperanta kot nevtralnega jezika za večjezičnost.
Drugače so pa esperanto govorili ali podpirali številni znani ljudje iz sveta znanosti, umetnosti, politike in filozofije. Nekateri so ga aktivno govorili, drugi so ga podpirali kot idejo jezikovne pravičnosti in mirovnega sporazumevanja.
Kakšno prihodnost mu napovedujete? Bi morda lahko kdaj “premagal” angleščino?
Verjetno nikoli ne bo tako razširjen, kot je danes angleščina. V šali lahko rečem, da je esperanto rešitev, ki potrebuje problem. Bolj kot se bodo ljudje zavedali problema jezikovne enakopravnosti, več ljudi se ga bo učilo. Če smo se v preteklosti borili in se še borimo za spolno, versko in rasno enakopravnost, verjamem, da je čas, da pride tudi problem jezikovne enakopravnosti v ospredje.
Zakaj bi ljudem priporočili, da se ga naučijo … naučimo?
Veliko raziskav je bilo narejenih glede njegove vloge kot pospeševalca učenja drugih tujih jezikov. Učenec, ki se uči esperanto, ne bo imel težav s tem, kaj pomeni sun v angleščini ali hund v nemščini ali arbre v francoščini. Prav tako spodbuja logično razmišljanje. Bolnišnica je v esperantu malsanulejo, kar dobesedno pomeni prostor, kjer so bolni ljudje. Raziskave so pokazale, da tisti, ki se učijo reproduktivno (“na pamet”), uporabljajo do 10 % možganov. Tisti, ki se učijo na višjem nivoju, s pomočjo asociacij, tako da besedo sami izpeljejo, pa uporabljajo vsaj 20-30 % možganov. Esperanto spodbuja razmišljanje pri tvorbi besed.
