S turističnega potepanja po Japonski sem se podpisana vrnila bogatejša za številna spoznanja. V kratkem času je seveda povsem nemogoče zares spoznati to oddaljeno deželo vzhajajočega sonca, do katere z letalom potujemo več kot 17 ur, a vtisi o prijaznih ljudeh, ki ljubijo pravila in red, delo in dolge vrste čakanja, vtisi o deželi, ki ima bogato tradicijo in kulturo, ki obožuje čistočo in hitre vlake, bodo, tako kot okusi njihove hrane, ostali za vedno. Veliko bolje bodo Japonsko spoznali in občutili tisti Slovenci, ki delajo na slovenskem razstavnem prostoru tokratne svetovne razstave Expo v Osaki.
12 jih je, med njimi je tudi prekaljena turistična delavka, Pirančanka Petra Tolja. Tu je v vlogi namestnice direktorja in vodje protokola slovenskega razstavnega prostora. Kilometrino in znanje je nabirala na številnih turističnih delovnih mestih v Sloveniji in tujini in kljub mladosti je njena kariera v turizmu lepa. Tudi na Expu nas je sprejela kot zna – mediteransko odprto, nasmejano, z objemom. Za potrebe Expa so v Osaki zgradili umetni otok Yumeshima, ki je obdan z Velikim prstanom – Grand Ring, največjo leseno konstrukcijo na svetu. Teh nekaj kilometrov poti, obdane s cvetjem, obkroža razstavišče, svet v malem.
Prstan objema več kot 80 paviljonov in v njih več kot 160 držav vse do 13. oktobra predstavlja svoj pogled na prihodnost. Pod naslovom »Načrtovanje prihodnje družbe za naša življenja« države predstavljajo svojo inovativnost, ki temelji na konceptu družbe 5.0 in si prizadeva za harmonično sobivanje med virtualnim in resničnim svetom, ki se trudi za uravnotežen gospodarski razvoj z odgovori na družbene izzive. Najbolje so to »domačo nalogo« tokratne svetovne razstave opravili Nemci in Japonci, eden najlepših in najbolj šarmantnih pa je gotovo paviljon Francije. Srbi, bodoči gostitelji Expa, ponujajo v lepinji en (1) čevapčič za deset evrov … Slovenija tokrat nima kot v Dubaju ali v Milanu samostojnega paviljona, ampak je del paviljona, kjer sobivajo Črna gora, Hrvaška, Peru, Izrael in še nekateri drugi. Kljub temu je naš prostor zelen, očiten in srčen, poln interaktivnih in doživljajskih vsebin.
Expo je v vseh smislih zgodba velikih presežnikov. Velik je, 30 milijonov obiskovalcev pričakujejo do oktobra, več kot 140 tisoč se jih je udeležilo odprtja. Japonska je velika in znotraj te velike zgodbe je tu majhna Slovenija v skupnem paviljonu več držav. To je očitna razlika od prejšnjih edicij Expa, kjer smo nastopali samostojno in s svojimi paviljoni.
Drži. Na začetku me je zaradi prejšnjih izkušenj malo skrbelo, saj sem že delala na Expu. V lastnem paviljonu smo imeli povsem svoj sistem dela, bili smo usmerjeni v svoj prostor, treba ga je bilo organizirati, ekipa je bila večja. Tu pa smo v skupnosti držav Amerike, Azije, Afrike, Evrope in to povezovanje se je izkazalo za zelo dobro. Sodelujemo med seboj, vidimo in slišimo druge perspektive in prav to nam pomaga, da je naša predstavitev lahko še boljša.
Kako bi z besedo predstavili Slovenijo, kot je predstavljena v našem paviljonu ?
Z našim sloganom – From heart to heart, od srca k srcu, kokoro. Tu pri nas lahko vidite več stvari, največji hit pa je izkušnja kolesarjenja z virtualnimi očali. Ljudje dobesedno čakajo v vrsti, da izkusijo to atrakcijo. Usedejo se na kolo, nadenemo jim očala in tako na mestu kolesarijo po slovenskih kolesarskih poteh. Glede na letne čase bomo seveda dodajali nove posnetke. Bliža se poletje, kmalu bomo virtualno kolesarili tudi ob morju. V našem paviljonu imamo tudi virtualni zen kotiček in Japonci nas sprašujejo, če je naša trava res tako zelena. To dvoje je najbolj priljubljeno, zelo radi pa se Japonci tudi pogovarjajo in sprašujejo. V paviljonu se bodo zvrstili različni dogodki, predstavitve naših regij, kulturne in ustvarjalne delavnice, spoznali bomo našo digitalizacijo, trajnostno naravnanost, seveda kulturo in kulinariko. Japonci so navdušeni nad Slovenijo.
Načrtovanje Prihodnje družbe za naša življenja je osnovni motiv, naslov tokratnega Expa. Vsi gledajo v prihodnost. Kakšni so vaši vtisi?
Rekla bi, da so se države res zelo potrudile in se približale, ne le tematiki tokratnega Expa, ampak tudi lokaciji – torej Japonski. Veliko stvari mi ni blizu, a je res vse prilagojeno Japoncem in po njihovih odzivih vidim, kako jim je všeč. Nemčija se je najbolj držala teme in so zelo dobro naredili svoj paviljon.
Veliko izkušenj imate z velikimi dogodki. Delali ste tudi na našem paviljonu Expa v Dubaju, zdaj ste tu. Na takšnih dogodkih se država postavi na ogled, veliko vašega dela je očem povsem nevidnega, a je pomembno.
Ko sem delala intervjuje z bodočimi člani ekipe, sem vsem rekla: »Smo ena velika disfunkcionalna družina. Tu smo, daleč od vseh in tu je naš moto, da si pomagamo.« Na teh paviljonih smo drug drugemu v oporo, morda mi česa zmanjka in grem peš na »drugi konec sveta«. Kaj je v ozadju? Veliko logistike, neprespanih noči, prilagajanja, saj ne delaš v svojem okolju, po svojih pravilih. Jezikovna ovira je velika, saj Japonci zelo slabo govorijo angleško. Sestanki s prevajalci potekajo tudi po pet ali šest ur, prevodi so pogosto netočni in sama organizacija dela je bila in je še vedno dokaj stresna. Srečujemo se z zanimivimi pravili, ki jih postavljajo Japonci, a tu smo, da čim bolj uspešno predstavljamo našo državo, da tudi mi doživimo svet drugače in ob tem osebnostno zrastemo.
Rekli ste velika disfunkcionalna družina, kaj pa ta – recimo ji primarna – tu na paviljonu? 12 vas oblikuje to slovensko zgodbo. Kako ste organizirani, kako si delite delo, kako poteka vaš vsakdan?
Urnik je seveda pripravljen, a ni stabilen. Naša generalna komisarka je Saša Leban, ki je članica Združenja več držav in je »naš glas« do organizatorja. Zelo pomembno za Slovenijo je, da smo slišani, poznani, da smo zraven. Na samem paviljonu za operativo skrbiva z direktorjem paviljona, Gorazdom Skrtom. Vsi smo imeli uvajanje v japonsko kulturo. Saj veste, mi smo zelo temperamentni, se radi dotikamo, objemamo, tu tega ni. Potem so tu dekleta in fantje, ki so naš obraz in prvi stik z gosti in vsi govorijo japonsko, za nami so v trenutku, ko govoriva, prvi trije tedni in dobro, lepo nam gre.
Od otroštva potujete, svet poznate, na Japonsko ste prvič prišli januarja in zdaj boste tu kar dolgo, do novembra. Kaj vas je presenetilo, kaj že postaja domače?
Najbolj domač postaja metro. Sem iz Pirana, kjer ga seveda ni. Domače mi postajajo vrste, ki jih Japonci obožujejo. Osredotočeni so, nič jih ne moti – ne dež, ne sonce. Če želijo na nek dan nekaj narediti, to tudi naredijo. Ne glede na vreme. Zelo prijazni so in človeku resnično radi pomagajo. Njihova hrana mi je kar blizu. Priznam, da rada jem suši, a tu ga še nisem jedla, bolj te njihove juhe, riž, vse dobiš. Pod hišo, kjer živim, pa je italijanska restavracija in je na srečo dobra. Rada imam japonsko hrano, a tu in tam res tekne kaj bolj znanega našemu okusu.
Verjetno je Expo nemogoče meriti v neposrednih gospodarskih učinkih, pa vendar odmev Expa seže zelo daleč in dolgo traja. Kako bi ga ocenili vi?
Dobro vprašanje. Po Expu v Dubaju smo se velikokrat srečali z vprašanji o učinkih. Težko je uspešnost oceniti s številko. Podjetja, ki obiščejo Expo in morda sklenejo kakšen posel, niso dolžna povedati, kako merijo te uspehe, ali so morda podpisala kakšno pogodbo. Lažje preverimo turistični del zgodbe. Japonci zelo radi hodijo v Slovenijo, smo del njihovih načrtovanih turističnih potovanj po bivši Jugoslaviji ali Avstriji. A vsi, ki so bili tu, v našem paviljonu doslej, so zelo pohvalili bivanje v Sloveniji.
Expo zapira vrata oktobra, vi ostanete dlje, kajti Japonci pravijo, da je vedno treba zelo dobro pospraviti za seboj. Kako boste to storili?
Z rokami. (Smeh) Yumeshima, otok na katerem stoji Expo, je umeten, zgrajen posebej za Expo. Prav vse tu je zgrajeno na novo, zgolj za to posebno priložnost in vse bo treba ob zaključku podreti. Vse, kar lahko odpeljemo, bo šlo nazaj v Slovenijo, ostalo pa v reciklažo na Japonskem. Enako bodo delali tudi drugi, saj so številni paviljoni iz razgradljivih materialov.
Kaj najbolj pogrešate tu, na Japonskem – Piran, morje, hrano, mamo?
Vse, kar ste našteli … kakšen dan mamo, drugi dan prijatelje, potem pogled na morje in Piran. Je pa res, da sem že tako dolgo od doma, da se kar prilagodim življenju, kamor me je zanesla pot. Seveda bi šla domov za nekaj dni, a po nekaj dneh bi kar spet kam odšla, a to tu ne gre. Japonska je res daleč.
Kaj vam bo kot najgloblji osebni vtis ostalo o Japonski, ko odidete?
Narava in templji.
