Tako je namreč pico pripravljala naša nona, zato se je lahko zgodilo, da se je na njej poleg pelatov znašla tudi potenstana blitva ali špinača od prejšnjega dne. Ko smo se lačni vračali iz šole oziroma faksa, se glede tega ni nihče pritoževal.
Za testo potrebujemo: 400 gramov moke, 3 dcl vode, 20 gramov svežega kvasa, ščepec sladkorja in soli, dve žlici oljčnega olja. Najprej v manjšo posodico nadrobimo kvas, ga prelijemo z dva decilitra mlačne vode, dodamo pikič sladkorja in žlico moke. Vse skupaj premešamo v gladko zmes in pustimo stati deset minut. V večjo posodo ali kar na pult stresemo preostalo moko, na sredi izdolbemo jamico in vanj vlijemo zmes s kvasom, olje, posujemo s soljo. S priborom nato moko od zunaj predevamo proti sredini in začnemo prilivati preostanek vode. Nastalo zmes zgnetemo (če je še lepljiva, dodamo moko) in damo vzhajati za eno uro.
Vzhajano testo damo na pomokano površino in ga še enkrat na hitro pregnetemo ter zvaljamo ne prav na tanko, izberemo temu primeren pekač. Nato izberemo sestavine, ki jih bomo dodali pici. Ne smejo manjkati pelati oziroma paradižnikova omaka, sledijo dodatki po želji, denimo koščki tune in koruza, ali pa klasična pica šunka, lahko tudi (kuhan) pršut, čeprav tega nekateri dodajo šele, ko pico vzamejo iz pečice. Po okusu dodamo kapre, olive, artičoke, česen, lahko tudi čebulo ali jajce. Dodamo še na koške natrgano mozarello ali drug topljiv sir.
Pečemo 10-15 minut pri dobrih 200 stopinjah. Preden postrežemo posujemo še z origanom, lahko tudi rukolo ali lističi bazilike.
