Pina je italijansko žensko ime, zapomljivo in z reminiscenco na prostor, iz katerega izhaja organizacija. “Zakaj ne uporabljamo več tega imena? Ker nima več povezave z dejavnostmi, ki jih izvajamo,” pravi Borut Jerman, predsednik PiNE.
Borut Jerman, 1979, diplomiran kulturolog in socialni antropolog.
Borut je predsednik PiNE in deluje predvsem na področjih kreativnih industrij, participacije, kulture, umetnosti in kritične refleksije. Je strokovno usposobljen in izkušen načrtovalec, koordinator ter vodja nacionalnih in mednarodnih projektov na področju kreativnih industrij, umetnosti, kulture, aktivne participacije in državljanstva. Je vodja laboratorija HEKA in producent festivala novomedijske umetnosti IZIS.
Bil je programski vodja, vodja odnosov z javnostmi in podpredsednik Kluba študentov Občine Koper, vodja odnosov z javnostmi mednarodnega filmskega festivala Kino Otok – Isola Cinema, kjer je skrbel za aktivnosti zbiranja sredstev in celovito izvedbo festivala. Borut je nekdanji član Aktiva F3, ki je na Univerzo na Primorskem uvedel kritično misel in rekreacijo, dolgoletni vodja in sodelavec glasbenega festivala JEFF ter programski selektor Art kina Odeon Izola. Bil je tudi filmski kritik za študentski časopis Kažin in za radio slovenske manjšine v Italiji, Radio TRST A.
NGO (Non Goverment Organisation) so finančno podpirali, in jih še vedno, tudi viri iz tujine. Omenili ste Soroša, ki je bil ob prihodu blagodejen za marsikoga, a je bil takrat in je še danes odnos do NGO negativen. Zakaj?
Mislim, da to izhaja iz aktivističnih NGO, ki naslavljajo izzive določeni politični strukturi. NGO po naravi izhajajo iz organskih potreb ciljnih skupin. V veliko primerih so reprezentativna oblika neke civilne družbe, niso pa samo to. So pojavne oblike nekih interesnih skupin, ki ponavadi, pa nočem posploševati, izhajajo iz nekih etičnih vzgibov nasproti ulitarističnim, ki so vezani na kapital, in so drugačni. Tako seveda pride do kratkih stikov, ko se vztraja pri rešitvah, ki ne temeljijo na etiki ali vsaj utopičnih rešitvah. Del politike izvaja do NGO že kar nekaj časa negativno kampanjo. Tudi znotraj tega sektorja so ljudje in organizacije, ki delujejo zelo podobno, imajo partikularne interese, ki jih tudi uveljavljajo, a bi v idealni družbi sploh ne bilo potrebe za njihov obstoj. Ker narava dela in financiranja omogoča fleksibilno in hitro prilagajanje novim situacijam, smo lahko versatilni, ko se odzovemo na neko dogajanje v družbi. Ko prepoznamo, da je neka stvar zanimiva, pereča, imamo možnost, da nekaj naredimo. V začetku je bila to medijska pismenost na internetu, zdaj se ukvarjamo z vzgojo empatije med mladimi. Hitro smo lahko tam, kjer vidimo izzive.
Ko je prišel Soroš v Slovenijo, se je začela negativna propaganda, da je to kapitalistični denar, kdo ve zakaj in na kaj hoče vplivati, prinaša tujo ideologijo. Tudi danes ni bistveno drugače. Samo poglejmo, kaj vse se očita in podtika 8. marcu. Ker je pač trn v peti določenim političnim strankam, čeprav se bori za popolnoma običajne, dnevne stvari, kot so pravica do splava, zastonj kosila v šolah, pitna voda. NGO ne smejo imeti denarja, če pa ga imajo, so v službi tistega, ki jih je financiral. Mit, ki ga je težko ovreči.
V sektorju se veliko govori o neodvisnosti. Kaj pomeni biti neodvisen? Imamo 19 zaposlenih, torej potrebujemo pol milijona evrov za plače letno in za to moramo poskrbeti sami. Smo odvisni od tega denarja? Ja, na nek način smo, ker nam omogoča naše delo, imamo dovolj prihodkov, da z delom lahko nadaljujemo. Moramo naše vsebine prilagajati denarju? Ja, ampak načina dela nam nihče ne določa. V čem smo dobri (in upam, da bomo tako nadaljevali)? Znamo dobro pripraviti vsebine tako, da so financirane, a so vsebine stoodstotno to, kar želimo početi in mislimo, da je prav. Je prodajalec sladoleda odvisen od svojih kupcev? Seveda je, saj narekujejo, kakšen sladoled bo prodajal. So stranke odvisne od svojih volivcev? Zagotovo so. V družbi smo soodvisni drug od drugega in ravno v tem je smisel. Naše delovanje vpliva na nekoga drugega. Fantazma o odvisnosti, tudi od ideologije nekoga drugega, čeprav bi se o tem terminu lahko pogovarjali, in stricih iz ozadja, o katerih se v Sloveniji tako močno govori …
Je nepremagljiva.
Ja, ker je tako velika fantazma, da jo težko razbliniš. Že sama po sebi je fikcija, prazen koncept, v katerega lahko vsak umesti svoj strah in taka je večina pogovorov o neodvisnosti. Kdo je zadaj? Najlažje je reči, da nekdo izvaja neko agendo. Dejstvo je, da smo vsi prestrašeni zaradi razvoja današnje civilizacije, ki je slaba. Učinke vidimo, ljudje imajo psihične težave, mladino je strah in nihče nima rešitve. Lažje je najti nekoga in mu obesiti te frustracije, kot pa se o tem pogovarjati. Večina politike to zelo dobro operacionalizira v takšne in drugačne namene. Proti temu se je res težko boriti. Če v današnji medijski krajini nekdo reče, ta je pokvarjen …
Še ena fantazma o NGO-jih je, da bi morali biti brez denarja, prostovoljci, ker denar kvari.
Ne vem, kako se spopasti s to fantazmo, povem lahko samo to, kar mi počnemo. Naša prva zapoved je stoodstotna transparentnost. Ker operiramo z javnim denarjem, hočemo in moramo biti sposobni pokazati, od kod denar pride in kam gre. Druga je biti vzor te transparentnosti. Kaj hočem s tem povedati? Da ločnice med Borutom fizično osebo, in Borutom, predsednikom PiNE, skorajda ni. Kar jaz počnem v zasebnem življenju, na socialnih omrežjih, se posredno ali neposredno zrcali v podobi PiNE in tega se je treba zavedati. Moj način življenja je odraz transparentnosti. Nekajkrat sem bil primoran svoje plačilne liste objaviti na spletu, na forumih, ker so nas obtožili, ne vem česa. S tem, razkriti karkoli, nimam nobenih težav. Mislim pa, da je tega manj v lokalnem okolju. Pa tudi sicer je to, kar počnemo, in način, na katerega počnemo, tak, da ne sproža veliko negativnih odzivov. Propagiramo proaktiven pristop, in ko se soočamo z drugače mislečimi ljudmi, poskušamo razumeti, od kod izhajajo. Nikoli ne začnemo pogovora tako, da rečemo, ti nimaš prav, ampak tako, da poskušamo razumeti razloge, zakaj nekdo tako razmišlja. Redko nas ozmerjajo, da smo grozni. Ja, za ta sektor pa je močno prisotno mnenje, da je prisesan na javni denar.
In neprijetno.
Ja, tudi.
Ko smo začeli dobivati evropski denar in evropske projekte, smo bili prepričani, da so to nevtralna okolja, da odpadejo lokalni interesi, da zmagujejo res dobri projekti. Obljubljena dežela. Kmalu so se pokazali problemi, preobsežna administracija, zakoličenost projekta, v katerem nisi mogel spremeniti niti malenkosti, četudi bi bila nujno, ker potem denarja nisi dobil ali pa si ga moral vrniti. Kakšne so vaše izkušnje? Kaj vse mora človek vedeti, preden se spopade z evropskimi projekti in evropskim denarjem?
To ni nič drugega kot delo. Jaz imam to čast, da o PiNI govorim preko vsebine, pristopov, načel, etike. Ljudje mi pravijo, da imam sanjsko službo. Povabim jih, naj me pridejo pogledat v službo, kjer 70 odstotkov časa porabim za to, da premikam številke v excellu. Od začetka smo vedeli, da je za uresničevanje vsebine, to nujno zlo. Zdaj vemo, da je zelo pomembno, da imamo na administrativni ravni stvari urejene tako, da nam omogočajo vsebino. Veliko stvari je mogoče narediti, če veš, kaj delaš transparentno in odprto, in če komuniciraš s financerji. Ni pa to kvantna mehanika, je samo neka specifika. Prebrati razpis in razumeti administrativni del, zakonodajni del, pravila in ustvarjalni del je v tem, kako znotraj pravil narediti nekaj, kar bo učinkovalo, kot si želiš. Financerji so takšni in drugačni, pravila takšna in drugačna. Seveda se srečujemo z najbolj absurdnimi birokratskimi zadevami, ampak če pristaneš na to, da je to težko, nesmiselno, absurdno, potem ne boš delal, ker nima smisla. Smisel pa dobi, ko vidiš, da narediš nekaj učinkovitega in so ljudje zadovoljni, da nekaj spremeniš, nekoga premakneš. Potem je to smiselno. Od 19 zaposlenih sta dva samo v administraciji, v desetih letih smo zamenjali sedem računovodskih servisov, da smo dobili nekoga, ki nam ustreza, ki nam svetuje, se pogovarja, razume. Pred tremi leti je bil naš letni promet več kot milijon, zato smo po zakonodaji obvezni delati letno revizijo. Izbrali smo revizorja, ki nam res gleda pod prste. Zakaj? Seveda je to na začetku težko, a ti pomaga, če ti nekdo zunanji svetuje, da naredi drugače, zato imamo dobro kreditno oceno pri banki, dobro mnenje o poslovanju. Vse kontrole, vse revizije projektov jemljemo kot vzpodbudo za to, ali bi lahko kaj naredili še bolje. Delamo z javnim denarjem in delati moramo po pravilih. Res pa je, da lahko vsak sistem ukaniš in je to potem osebna korist, in to se je z evropskimi projekti dogajalo in se še danes. Ne vem, kaj bo zdaj z UI, ampak ni sistema, ki ga ne bi mogel človek zafrkniti. Ceno plačujemo mi, ker se pravila oblikujejo na podlagi ekscesov, nam pa ni v interesu iskati krajšnjice. Ko smo obrnili mind set, da je administracija in birokracija zagotovilo, da bo projekt dobro vsebinsko izpeljan, to ni bil več problem. Pravila obstajajo zato, da živimo, ne verjamem v anarhijo. Ne verjamem, da so se ljudje sposobni samoregulirati. Naša družba ne temelji na etiki, temelji pa na pravu. Kar ni pravno prepovedano, je dovoljeno, in to je problem. Tudi če zagovarjam nek sistem, ne verjamem, da je zmožnost sistema taka, da bo predvidel deviacijo in ukrep, da to prepreči. To je pač sistem morale in etike, ki ga zmanjkuje, in vrednot, ki so drugačne. Ko se pogovarjam o tem, se vrnem k svoji diplomi o Kardelju, vrnem se k Marxu in Freudu. V Freudovi Nelogodje v kulturi sem prebral, da se Freud samo v eni točki ne strinja z Marxom in večino teoretikov družbe, ki izhajajo iz tega, da je človek načeloma dober in da ga družbeni sistem naredi slabega. Freud to zanika. Ljudje smo inherentno tudi zlobni z nagoni in potrebujemo sistem, ki to upravlja, o čemer govori tudi Hannah Arendt v Banalnosti zla, zgodovina in žal tudi sedanjost. Ni ga sistema, ki bi lahko to preprečil. Če gre kaj narobe, naj bi bil to eksces? Trump zame ni eksces in ni problem. Problem je v tem, da ga je volila večina Američanov. Orban ni problem, problem so volivci, ki take pristope podpirajo. Politika je vedno zrcalo našega dojemanja in upravljanja družbe. Imamo, kar imamo, a si ne znamo reči, morda pa je kaj narobe z nami.
Se lahko naučimo strpnega dialoga, argumentirane razprave, zavedanja družbenosti? Je to v času neoliberalizma sploh mogoče? Večina vaših projektov se ukvarja ravno s tem.
Nisem optimist, ne morem pa reči, da to ni možno, verjamem, da je možno, ker zgodovina dokazuje, kaj vse je človek sposoben narediti. Ampak mi smo komot, ni potrebe po tem. Ustvarili smo si sistem, ki nas nauči, da nismo odvisni drug od drugega. Vem, da bo zvenelo izjemno romantično, toda moč skupnosti je tista, ki je izjemno pomembna. Če je tujec prišel v neko okolje pred 100 leti, je bil življenjsko odvisen od tega okolja. Če te sosed ni maral, ti ni prodal mleka. Tvoj interes je bil, da si bil temu človeku všeč. To pomeni, da si se prilagodil, da si sobival. Danes, ko imaš vse, kar potrebuješ, na dosegu enega klika, nisi več odvisen od ljudi. Odvisen si od tega, da imaš dovolj denarja, torej moraš dovolj zaslužiti in prišli smo do tega, da večina ljudi občuduje tiste, ki so sposobni dobiti denar. To je zašlo v tako skrajnost, da način sploh ni pomemben. Če si zaposlil ljudi, ki ne znajo delati tistega, za kar si jih zaposlil, si prihranil denar, zaslužil in si frajer. Vsak izmed nas, če si priznamo ali ne, se zgolj zaradi etike ne bo odrekel denarju. Vsi bomo bentili ob branju, kako se je kdo okoristil z evropskimi projekti. Ko pa gremo k avtomehaniku in nam ta predlaga plačilo brez računa, ki je polovično, ga ni junaka, ki bo rekel ne. Vzgib je popolnoma enak kot v prvem primeru in o tem se ne pogovarjamo v osnovnih izobraževalnih sistemih. Ker so se vrednote tako spremenile, da tudi, če obstajajo učitelji, ki bi to naredili, se bodo hitro soočili s starši otrok, ki bodo rekli: »Ti mojega otroka ne boš tako učil. Moj otrok mora biti uspešen, hoče čimveč denarja in se ne more ozirati na interese vseh ostalih.« To se zrcali pri mladih. Imamo paradoksalno situacijo, ko je zavest o okoljskih vprašanjih, o družbi na visokem nivoju, mladi se zavedajo in te izzive reflektirajo, hkrati pa se izgublja občutek solidarnosti. Družba je seštevek posameznikov, ki so zaradi skupnostne empatije nesposobni odstraniti koncept jaza. Jaz sem pomemben, jaz bom nekaj naredil za družbo. Ti, jaz, on, ona, sami za družbo ne moremo narediti ničesar. Naša ekonomska paradigma temelji na konstantni rasti. Iluzija. Ni ga eko sistema v naravi, ki bi zdržal konstantno rast. Ko enkrat presahnejo viri, sistem implodira. Kot civilizacija smo na tej poti, a se o tem ne pogovarjamo. Vsakič, ko o tem govorim, se zavedam, kako dvolično je, da to govorim z iphonom v žepu, z macom na pisalni mizi, v klimatiziranih prostorih, v oblekah, ki stanejo dva evra in nekdo v Indiji in Bangladešu zato životari. Pri tem se seveda soočim z močnim občutkom nemoči in dvoličnosti, a edino, kar poznam kot rešitev in možnost, je pogovor. Sprememba je možna, ko to ozavestimo, ozavestimo s sistemom, kar pomeni spremeniti izobraževalni in vzgojni sistem. To je osnova in na tej delamo bistveno premalo. Včasih v hecu, pa ni hec, rečem, da se lažje pogovarjam z ministrstvom za finance kot za izobraževanje. Pogovarjati se o spremembi izobraževalnega sistema je …
Brezupno.
In grozno. Zdaj je bil spremenjen Zakon o šolstvu, spremenjena so bila tudi pravila o osnovnem šolstvu. Ko vidim na konferencah, da se o tem pogovarjajo sedemdesetletniki, osemdesetletniki, me je groza. Nič nimam proti njim, ne pravim, da niso sposobni. Iz lastne izkušnje vem, ker imam 9 in 13 let stara otroka, in nimam pojma, kaj pomeni imeti dvajset let stare otroke. Če se delam, da vem, sem že zgrešil. Vse se je spremenilo s prihodom interneta, UI, nimamo pa instrumentov, da bi se soočili z negativnimi učinki in se o tem niti ne pogovarjamo.
Kako deluje PiNA? Kateri projekti vas karakterizirajo?
Imamo pet vsebinskih stebrov: steber neformalnega izobraževanja, steber participacije, steber umetnosti in znanosti, steber informiranja in steber podpornih okolij. To pravzaprav niso vsebinska področja, gre bolj za različne pristope, ki jih uporabljamo, oz. izzive, s katerimi se soočamo. Vsak od teh stebrov ima enega ali več ključnih izzivov. Na področju neformalnega izobraževanja smo se najprej ukvarjali s prenosom znanja. 2010, ko je bilo veliko govora o mehkih kompetencah, smo začeli razvijati metode in izobraževanja, usposabljanja na področju mehkih kompetenc, dela v skupinah, retorike, javnega nastopanja in tega, kar mladi potrebujejo za boljše soočenje s trgom dela. Potem smo šli še stopnjo dlje. Ukvarjamo se s čustvi. Na kratko, ali je možno učiti ljudi empatije. Izhajamo iz zelo pragmatičnih izzivov. Vidimo, da tudi v skupini, če se meni nekaj zgodi in pridem na sestanek, četudi sem tiho in ne pokažem, kaj je z menoj, moja energija vpliva na ostale. To, da se dva človeka ne razumeta na ravni energije, kemije, vpliva na dinamiko znotraj timov. Raziskujemo, ali je možno to usklajevati. Vidimo, da je, a je zato potrebna poglobljena komunikacija. Ni enostavno prepoznavati čustva, razumeti, zakaj je prišlo do nekega občutka itd. Podobno je področje participacije, ki je dojeta kot seštevek partikularnih interesov, mojega, tvojega, njegovega. Kar seveda ni res, ker umanjka nivo skupnostnega interesa, kaj je bolje za neko skupnost, za neko okolje. Ugotavljamo, ali je možno ponovno vzpostaviti to skupnost. Raziskujemo, ali je možno graditi participativne procese in metode, ki bodo ponovno omogočili ozaveščanje tega, da moramo ozaveščati in čutiti, kaj skupnost potrebuje. Ne samo tega, kaj smo mi kot posamezniki. Področje umetnosti in znanosti, kot sem že nakazal. Tehnološki razvoj je zelo hiter in nastaja na področju tehnologije z vidika inženirstva, tehnološkega razvoja, premalo pa se ukvarja s tem, kakšen učinek bo imela neka inovacija na družbo. Verjamem, da je skupina znanstvenikov, ki je pred 20 leti razmišljala o pametnem telefonu, začela s predpostavko, da bi bili ljudje bolj povezani. Danes pokličem človeka na Kitajsko in ga tudi vidim. To me bolj povezuje kot samo glas. Kar raziskujemo, spet povezano s skupnostjo in vrednotami, je to, da nas ne povezujeta samo glas in slika, temveč to, da se zavohamo, čutimo. Enostavno ne razmišljamo, da samo to, da se vidimo in slišimo, ni dovolj, a postane relevantno v resničnem življenju, kar nas naredi manj povezane. Umetnost uspe reflektirati ta del znanosti, zato si prizadevamo za participativno znanost in umetnost. Odprli smo laboratorij HEKA v Kopru, dalamo na presečišču znanosti in umetnosti. Ukvarjamo se z izzivi, kako na ustvarjalen način to kar je mišljenje umetnosti, vpeljati na področje znanosti in tehnološkega razvoja; na področju informiranja, kako komunicirati, da bomo naslovili vrednote, ne pa samo besede in vizualno podobo; na področju podpornih okolij, kako lahko podpremo druge organizacije in društva v drugih okoljih, da bodo naslavljali in delali, kot si želijo. To je v grobem tisto, kar dela PiNA. Trenutno izvajamo 35 projektov, večina operira z dvema ali tremi naštetimi področji.
Kako vas sprejema okolje?
Upam si trditi, da imamo pozitivno lokalno javno podobo, povezano tudi s tem, da ljudje pravzaprav ne vedo, kaj zares počnemo. Večina se spomni cyber cafeja. Trije ljudje so zaposleni na komuniciranju, naša ciljna publika ni širša javnost. Naše ciljne skupnosti so tiste, ki so naši potencialni partnerji na projektih. Oni nas dobro poznajo. Prepoznavni smo tudi na svetovni ravni. Večina projektov je vsaj evropskih. Lani smo en projekt zaključili v Podsaharski Afriki, pripravljene imamo tri projekte za Afriko, delali smo v Južni Ameriki in Aziji, sodelujemo v projektu z Nepalom.
Kakšni projekti so to?
V Afriki delamo zaradi našega dela na področju znanosti in umetnosti, preko programa S+T+ARTS (Science, Technology, Arts) Evropske komisije. To je program, ki traja že desetletje in spodbuja ravno presečišče med znanostjo, umetnostjo in tehnologijo. Pred dvema letoma je EK prvič objavila razpis za ta pristop, ki je bil namenjen organizacijam v Evropi, izvajal pa bi se v Podsaharski Afriki. EU je zaradi velikega gospodarskega potenciala veliko denarja vlagala v to področje. PiNA je bila povabljena v partnerstvo projekta, zadolženi smo bili za S+T+ARTS Academy, torej izobraževalni paket. Ko smo bili soočeni s tem izzivom, smo vedeli, da ima Evropa na tem področju slabo zgodovino dela. Nismo želeli reproducirati kolonialnega pristopa, ne moremo se delati, da vemo, kakšne so potrebe držav Nigerije, Tanzanije, Gane, Senegala. Ko je bil projekt odobren, sva s kolegico, ki vodi izobraževanja, sedla na letalo in v 10 dneh naredila 13 letov. Šla sva obiskat partnerje, povedala, da nimamo pojma, kaj potrebujejo: »Ker vas ne poznamo, se pogovarjajmo in zastavimo sodelovanje tako, da si bomo izmenjevali izkušnje in se učili drug od drugega.« Tako smo zgradili delovni paket. Majhna osebna zmaga. V Senegalu so nam ob zaključku projekta rekli, da imajo prvič občutek, da jih nekdo obravnava enakovredno. Pri Evropejcih tega občutka niso imeli. Zgradili smo si ogromno mrežo povezav, še posebej z univerzami in raziskovalnimi institucijami in prijavili nov projekt z afriškimi partnerji.
Ste tudi v lokalnem okolju na kakšen tak projekt ponosni?
Je. Leta 2018, ko je bil zgrajen tunel med Izolo in Koprom, je bila lokalna cesta izvzeta. Oba župana sta ponavljala, da smo cesto vrnili ljudem. Če je to res, smo si rekli, pojdimo ljudi vprašat, kaj si tam želijo. Razgrnili smo dva km papirja, na katerega je 1500 ljudi risalo vizijo tega področja. Če res želite vrniti to cesto ljudem, jih vprašajte in upoštevajte, kaj si želijo. Naredili smo analizo kot osnovo za regionalni prostorski načrt za to področje. Na ta projekt smo zelo ponosni. Še zdaj se zgodi, da nas vsaj novinarji pokličejo in vprašajo za mnenje, če so na tem področju kakšni načrti. Na vse načine se bomo borili, da tam ne bo kakšen megahotel ali vse zabetonirano. Glavni premik je bila ugotovitev, da večina institucij, ki se ukvarjajo z razvojem, vidi ta kos obale, ki je prazen, kot nekaj za napolniti. Rekli smo, to je zaklad. Mora ostati prazno, ker to pomeni, da je že polno s tem, kar nam manjka drugje.
