Živel sem v majhnem velemestu Piran. Leta 1975 je štel skoraj 6000 stalnih prebivalcev, 250 različnih obrtnikov in podjetnikov, med katerimi so bili ribiči, mesarji, urarji, steklarji, zlatarji, krojači. Tu so bile trgovine, ribarnica, servisi, tri kinodvorane, gledališče, betole in kavarne, restavracije in bari in mnogo drugega. Razvoj in perspektivnost je mestu omogočalo tudi ogromno vsebin za mlade in stare (foto klub, radio amaterski klub, ples in balet, športni potenciali …), veliko šol, podjetij, ki so delovala v samem mestu in neposredni okolici, in omogočala zaposlitev, kulturne inštitucije, uprave in uradi itd. Skratka – malo velemesto!
Konec sedemdesetih se mestni veljaki odločijo, da to ni to in da se bodo šli butični turizem ter v fotogenični Piran zvabili predvsem Bille Gatese, Elone Muske, Rolling Stonese in podobne; zgled sta bila pred kratkim zgrajeni mondeni Portorož in Bernardin. Zanje je treba mesto malo preurediti, polepšati in ga narediti bolj prijaznega in manj – ribiškega. Avtentičnost, avtohtonost, dediščina in podobno so bili tedaj za novonaseljene Pirančane, ki jih je anemičnost domačinov pripeljala do oblasti, tuji pojmi. Izmislili so si projekt, zavihali rokave in med drugim – postavili prvo rampo.
Do danes je bilo v mestu postavljenih vsaj še 6 ramp, odstranjenih je 300 parkirnih mest, odselilo se je okoli 5000 prebivalcev (po vsakem odstranjenem parkirnem mestu se odseli okoli 17 stalnih prebivalcev), z njimi je odšlo okoli 180 obrtnikov in trgovcev različnih področij, v mestu in okolici ni več zaposlitev, z izjemo gostinstva itd. Razen morja in zunanje lepote ima mesto le nekaj vsebin, zaradi katerih se ga splača ogledati; za to se lahko zahvalimo le še nekaj umetnikom, muzejem in seveda gostincem. Le zakaj bi se neka družina tu za stalno naselila? Kje vidijo kariero, perspektivo, kakovostno bivanje, izzive?
Naj pojasnim, da v Piranu danes živi manj kot 1000 stalnih prebivalcev, od tega le za vzorec premožnejših in izobraženih, ki so ključen potencial vsakega razvoja. Veliko je starejših in tudi socialno šibkejših.
Vse to so učinki 11. mandatov, ki so stavili predvsem na stotine projektov zidanja in rušenja za višjo kakovost življenja, asfaltiranja in preplastenjevanja za višjo kakovost bivanja, povečevanja fekalnih in drugih cevi za boljši in lepši jutri, rampiranja in odstranjevanja parkirnih prostorov, mesnic, trgovin, obrtnikov za kakovostnejše bivanje domačinov in hitrejši razvoj mesta ter podobno. Mogoče pa je le napočil čas za popolnoma drugačno razmišljanje o ustreznih projektih za razvoj mesta.
Kaj pa, če so pravi razvojni projekti npr.:
- projekt vračanja stalnega prebivalstva, dokler ne dosežemo vsaj 4000 občanov (tedaj začenja delovati trg in ni potrebna občinska ali druga regulativa – mesto postane perspektivno tudi za mlade, nastajajo nova delovna mesta, obrti, trgovine …)
- projekt vračanja parkirnih mest za stalno prebivalstvo, dokler se ne najdejo ustreznejše rešitve za mirujoči promet, ki ne bodo praznile mesta in odganjale ustvarjalnih, podjetnih obrtnikov in trgovcev, umetnikov in drugih kreativcev
- projekt revitalizacije pomorske in druge dediščine in infrastrukture, vključno z vrnitvijo dvigala za majhne čolne (domačini so z njimi 2000 let sami skrbeli za svoje barčice brez potrebe po dragih marinah)
- projekt ozaveščanja vseh prebivalcev občine o pomenu dediščine, mediteranske kulture, morja …
- projekt Portorož – mondeno, vsem prijazno turistično mesto s prepoznavno zgodbo
- projekt Muzej turizma v Portorožu, ki bo vrnil pozitiven odnos do turizma, seznanil slehernika o njegovi zgodovini, pomenu za kraj itd.
- projekt NE-urbanizacije zaledja, ki naj prepreči preobrazbo zaledja v »Zalucijo«.
- projekt Piran- umetniški atelje in znanstveni laboratorij
- projekt Fiesa – raj, kjer beton in asfalt nimata domovinske pravice
- … in še mnogi drugi
No, še vedno živim v Piranu, ampak ta je danes daleč od majhnega velemesta. Mogoče pa nas v 12. mandatu kaj pozitivno preseneti.
Simič Sime, kdo drug?
