V Kopru so doživeli tako imenovani »piranski sindrom«. Imaš denar, ki ti ga podari država ali EU (na primer za protipoplavno zaščito mesta, kulturni dom ali dvigalo na Markovec), pa se zaradi narobe razumljenega in poudarjenega čuta demokratičnosti ne znaš zmeniti, kako ta denar koristno porabiti za javno dobro. In ga vržeš v veter.
Zadnji primer piranskega sindroma demokratičnosti so doživeli prebivalci treh koprskih krajevnih skupnosti, v katerih živi približno 13.000 prebivalcev, vsaj polovici teh bi prišlo dvigalo na Markovec zelo prav: na poti v službo, trgovino, po opravkih, na rekreacijo, zabavo, druženje … Sploh ne gre samo za kolesarje in rekreativce. Ti se že kako znajdejo. Bolj so se dvigala veselile mamice z otroki v vozičkih ali pa mamice tistih otrok, ki hodijo v vrtec in šolo in jih je treba pogosto razvažati po mestu. Prišlo bi prav invalidom in predvsem starejšim, upokojencem. Verjetno bi prišlo prav tudi tistim, ki bi šli raje peš v službo, da ne bi iskali in plačevali parkirišč v vsako leto večjem prometnem in parkirnem kaosu. Skratka: dvigalo kot most in krajša pot do mestnega središča in morske obale.
Občinskim svetnikom se zdi projekt dvigala na Markovec predrag
V Ljubljani so vzpenjačo načrtovali že pred več kot 100 leti
Župani (vsaj večjih slovenskih občin) se hočejo dokazati svojim volivcem z infrastrukturo, ki izboljšuje prometne komunikacije, lajša mobilnost prebivalstva, omogoča večjo dostopnost v urbanih središčih. Nekaj županov se hvali tudi z dvigali in visokimi razglednimi stolpi, ki menda dokazujejo turistično razvitost.
V Sloveniji je prvi razmišljal o vzpenjači na ljubljanski grad že ljubljanski župan Ivan Hribar leta 1897. Tirno vzpenjačo je kljub velikemu nasprotovanju Ljubljančanov šele leta 2006 uresničila županja Danica Simšič. Z leti so nasprotniki utihnili. Doslej se je s to vzpenjačo, ki premaga 70 metrov višinske razlike, povzpelo na grad že več kot 6 milijonov ljudi, zadnja leta po več kot pol milijona na leto. In to navkljub zasoljeni vozovnici.
Slovenija ima poleg cerkva, ob katerih imajo na skoraj vsakem hribčku različno visoke zvonike, vsaj 18 razglednih stolpov. Najvišjega so pred enim letom zgradili v Rogaški Slatini. Stolp Kristal meri v višino 106 metrov, na 96 metrih ima kavarno s 40 sedeži. Stal je pet milijonov evrov, občina je skupaj s 30 donatorji sama zbrala tri milijone, dva jim je podarila država. So se pa zanj borili nekaj let in izpeljali tudi referendum, ki je bil stolpu naklonjen.
V Lendavi imajo stolp Vinarium, ki je 53 metrov visok in ima že blizu milijona obiskovalcev (seveda je treba zanj plačati). Pot pod krošnjami na Rogli je nekaj metrov nižja, vendar se tam hvalijo s še večjim obiskom. V Brežicah pa imajo 46 metrov visok vodni stolp že iz leta 1914, vendar so ga obnovili leta 2022.
Popovič je za Koper načrtoval več dvigal in stolpov
V Kopru je župan Boris Popovič skoraj vsako drugo leto napovedal, da bo gradil daleč najvišji stolp v državi. V mesto je vabil tudi svetovno znane arhitekte, od Borisa Podrecce do Zahe Hadid, od Tobia Scarpe in Santiaga Calatrave do Renza Piana. Popovič je imel več načrtov: od komaj 47 metrov visokega dvigala na Markovec, pa vse do visokega nebotičnika, kot je pariški Eifflov stolp. Nazadnje je leta 2018 v Koper pripeljal italijanskega arhitekta Massimiliana Fuksasa, ki je skupaj z ljubljanskim arhitektom Sandijem Piršem ponudil idejno rešitev za Capo Grando, ki naj bi bil visok 111 metrov, na pol višine pa bi bil povezan z Markovcem na podoben način, kot je zadnja rešitev arhitekta Sandija Pirša. Leta 2014 so v Kopru postavili dvigalo s potniškega terminala do Verdijeve ulice, premaguje samo 10 metrov višinske razlike pri Bastionu, vendar je v desetih letih prepeljal 3,3 milijona oseb. Popovičeva idejna rešitev za stolp in dvigalo na Markovec se je zdela županskemu nasledniku preveč ambiciozna, zato je prvi mandat na dvigalo do Markovca malce »pozabil«. Ker so ga novinarji večkrat opominjali na njegovo obljubo, da bo vseeno poskrbel za večjo mobilnost prebivalcev Markovca, pa je v drugem mandatu vsaj dve leti postopoma in malce v birokratski senci pripravljal projekt. Očitno ni želel prenagljeno obešati svojih načrtov na veliki zvon, saj je vedel, koliko ovir je na poti. Z istim arhitektom (Sandijem Piršem iz studia PIRSS), kot je bil dogovorjen že njegov predhodnik Boris Popovič, je na istem prostoru (kjer so pod Popovičevim županovanjem že sprejeli in tudi popravili prostorski načrt OPPN) pripravil novo idejno rešitev. Pridobili so že šest soglasij in še tri bi potrebovali za to, da bi bila vloga za gradbeno dovoljenje popolna. V sklepnih dogovorih so bili tudi že za odkup zemljišč Darsa in Milana Mandarića. Zagotovili so si že zajeten vir 6,3 milijona evrov s strani države in evropskih mehanizmov. Občina bi prispevala še 3,6 milijona. V projekt so privabili tudi inženirja za mostove Marjana Pipenbaherja, ki je neke vrste jamstvo za uspeh.
Slovenska (še posebej istrska) cagavost
Prav Marjan Pipenbaher je še pred odklonilno odločitvijo mestnih svetnikov za Delo izjavil: »Škoda je le, da smo v Sloveniji tako cagavi celo pri takih, ne najbolj zahtevnih, vendar za sodobne čase nujnih in koristnih projektih.«
Marjan Pipenbaher očitno pozna slovensko dušo, ki je zadnja leta še posebej značilna tudi za Istrane in priseljence v te kraje. Bolj cagavih odločitev v slovenski Istri že dolgo niso imeli. Naj naštejemo samo nekaj argumentov tistih mestnih svetnikov, ki so nasprotovali (16 jih je bilo proti in 14 za). Nasprotniki so trdili, da bi imela gradnja in tudi samo dvigalo negativen vpliv na šolarje OŠ Za gradom. Drugo svetnico je motilo, da bi dvigalo koristilo samo prebivalcem spodnjega Markovca, ne pa tudi višjih predelov. Tretjim se ni zdel dovolj lep. Četrti so trdili, da ni zanimiv za turiste, ker nima tudi zip lina in tobogana. A bili so tudi peti, ki so trdili, da bo zvabil preveč turistov na Markovec. Šesti so trdili, da je previsok. Boris Popovič pa, da je prenizek in premalo ambiciozen. Osmi so izračunali, da bi bil predrag in ga primerjali s cenami, ki so veljale pred 8 leti. Deveti so trdili, da bi morali imeti na voljo vsaj pet različnih idejnih rešitev. Na kar se je oglasil še deseti nasprotnik, ki je ocenil, da bi šele ob petih različnih predlogih bila zmeda in kaos popolna.
Koprčanom so stolpi in dvigala v drugih krajih všeč
Ker mnogi Koprčani veliko potujejo po svetu, so verjetno bili kdaj v Salzburgu, Perugii, Barceloni, na Malti, v San Sebastianu, Lizboni, Parizu, New Yorku, Dubaju in še marsikje. Če drugega ne, preizkusijo katerega od slovenskih dvigal ali stolpov. Po svetu je vse lepo, doma pa je vse drugače in narobe, torej ravno prav za nasprotovanje. Edina omembe vrednejša in oprijemljivejša pripomba bi morda lahko bila, da bi bilo lepo imeti tudi vzpenjačo, tekoče stopnice, kabinsko žičnico ali kaj tretjega tudi od prve postaje v višje predele Markovca. Pripomba je dobrodošla, vendar ni jasno, kako lahko prideš v višje predele Markovca, če prej ne prideš do prve postaje na hribčku.
Skratka, s »piranskim sindromom« so tudi v Kopru dokazali, kako enostavno, brez sleherne strokovne podlage ali opravljene študije, je glasovati proti in kako malo jim pomeni denar. Dokler županu nasprotujejo politični nasprotniki, ki mu morajo nasprotovati, če hočejo prepričati svoje volivce, da bi oni to že zdavnaj izpeljali (pa jim tega nikakor ni uspelo), to morda še razumemo. Ko pa svojemu županu nasprotujejo njegovi zavezniki, ki s takimi odločitvami vplivajo tudi na lastno politično kariero, pa upravičeno govorimo o sindromu. Še posebej, ker smo v prizadetih krajevnih skupnostih preverili, ali so nasprotniki zamisli o dvigalih morda tam (v bazi, pri ljudeh) preverili svoje nasprotujoče stališče. Pa so nam odgovorni predstavniki to zanikali. Zato nas ob tem upravičeno lahko zanima, čigava stališča in interese zastopajo, pravzaprav. Bi večina od več tisoč prebivalcev Markovca (ki bi jim dvigalo in kasnejša vzpenjača do višjih predelov prišla prav) nasprotovala takšni infrastrukturi? Bi torej Koprčani res večinsko glasovali proti poskusu reševanja svoje mobilnosti?
Izhod v sili brez puške v koruzi
Nedavna odločitev koprskih svetnikov, da ne podprejo predlaganega projekta, ima (na srečo) še en »izhod v sili«. Koprski župan Aleš Bržan je bil po nepričakovanem odporu dodobra presenečen in si je vzel teden dni za premislek.
Potem se je odločil, da morda ne bi bilo primerno takoj vreči puške v koruzo in bi bilo bolje ponuditi vsem odločujočim še eno priložnost. Najprej s pogovori, da bi z odločujočimi in pripravljavci projekta ugotovili, kaj je v njem narobe, kaj je mogoče izboljšati ali preprečiti, polepšati, racionalizirati, upoštevati, dodati, odvzeti … Če bodo pogovori pokazali, da ničesar od tega ni mogoče doseči, bodo prebivalci Markovca še dolga leta ostali hribovci, obsojeni na svojo strmino. Če pa bodo skupaj vendarle prišli do boljše in predvsem pravočasne rešitve, da bodo lahko še izkoristili denar, ki se ponuja, in to po veljavnem prostorskem podrobnem načrtu, bodo dokazali, da se da v Kopru še kaj narediti. Župan si želi le, da bi bila odločitev za tak poseg bolj prepričljiva, kot je bila njegova zavrnitev, ko sta proti projektu odločala le dva svetniška glasova.
