V mesecu dni življenja v Sloveniji sem bila v rednem kontaktu samo z eno osebo z Danske, s katero sva postali zelo hitro zelo dobri prijateljici. Susan sem spoznala preko moža. Moj in njen mož sta poslušala isti podcast in v komentarjih sta ugotovila, da oba živita v Copenhagnu ter se dobila in takoj ujela. Že drugič sta na pijačo povabila tudi ženi in ugotovili smo, da imamo ogromno skupnega.
Med nosečnostjo sva se s Susan slišali na dnevni ravni in postali tesni prijateljici. Ker v kratkem planirajo obisk Slovenije (če bodo razmere to dovoljevale), me veliko sprašuje o Sloveniji. Kakšno je tu življenje, kaj najraje jemo, o čem se pogovarjamo, kako preživljamo prosti čas, kakšna je narava… O Sloveniji ve presenetljivo malo, čeprav je s starši že prespala v naši prestolnici in obiskala nekaj najbolj znanih turističnih točk, ko je pred leti potovala z družino na Hrvaško. In to ni nič kaj presenetljivega, saj v vseh letih življenja na Danskem nisem zasledila v knjigarnah niti ene knjige o Sloveniji, v medijih se ni govorilo o naši državi, prav tako ni bilo zaslediti slovenskih filmov v kinu. Edino, kar se je slovenskega zgodilo na Danskem v zadnjih letih je bil koncert skupine Laibach, na katerem je bila pretežno slovenska publika.
Vse pogosteje pa opažam, da je pri nas veliko govora o Danski. Ena bolj prodajanih oz. vsaj oglaševanih knjig o vzgoji, je letos Vzgoja po Dansko, že nekaj časa videvam v izložbah trgovin z darili knjige, okraske in skodelice z napisom “hygge” (danska beseda za domačnost), nenazadnje pa je še na otroških plenicah, ki jih kupujem v lokalni trgovini, natisnjena velika danska zastava, saj so narejene prav v moji bivši domači državi. Kako to, da je uspelo relativno majhni in oddaljeni državi z roba Skandinavije prodati Sloveniji toliko izdelkov in idej? Kako to, da se še pri vzgoji otrok, ki je zelo kulturno pogojena, spogledujemo z danskimi pristopi? Ali Slovenci tako obupano želimo biti srečni, da nam je dovolj podatek, da so Danci vsako leto med najsrečnejšimi narodi na svetu in smo pripravljeni kopirati njihov način življenja, estetiko in vrednote? Morda.
Ko sem moji Susan povedala, da sem prebrala knjigo o danski vzgoji otrok, se je smejala in priznala, da ni vedela, da o tem obstaja knjiga, kaj šele, da je prevedena v slovenščino. Podobno s konceptom hygge – ki pomeni domače, prijetno, toplo – nikakor ni razumela, zakaj bi se to komu zdelo zanimivo in vredno posnemanja.
Zdi se mi, da imamo z danskim načinom življenja Slovenci več skupnega, kot pa se morda zdi na prvi pogled. Smo majhen narod, obdan z veliko večjimi državami, naša mesta in tudi prestolnica so zelo zelena, varna in prijazna za življenje. Prosti čas radi preživljamo v naravi, radi dobro jemo in se med vikendi družimo s prijatelji in družino. Če bi si le priznali, da smo konec dneva tudi srečen narod, bi lahko tudi Slovenci pisali knjige za tujce o skrivnostih slovenskega uživanja življenja.
Nina Ločniškar
