Korona je v moje življenje prinesla vsaj eno pozitivno spremembo. Odkar sem se preselila na Dansko delam v turizmu, zato so prav poletni meseci vsako leto najbolj naporni in delovno obarvani. Letos pa zaradi virusa temu prvič ni tako. Dela ni skoraj nič, vsi, ki imamo srečo, da (še) nismo bili odpuščeni, pa imamo krajše delovne dni ter možnost dela od doma. Vse to mi je omogočilo, da sem po treh letih brez poletnih počitnic, lahko prišla sredi poletja v Slovenijo. Ob najdaljšem obisku, odkar sem se preselila v tujino, sem prvič začutila domotožje po Danski. In prav zato sem, ne prvič in ne zadnjič, razmišljala o kvaliteti življenja na Danskem napram življenju v Sloveniji. O lepšem vremenu, družini in prijateljih, komunikaciji v slovenščini, nižjih cenah v trgovinah ter domačnosti, ki me spremlja na vsakem koraku. Seveda se ob vsakem obisku izkaže, da moja romantična podoba o domovini ni popolnoma skladna z realnostjo. Z možem se nenehno spogledujeva z idejo o selitvi.
Življenje na Danskem nikoli ni bil najin dolgoročen plan, a se najino življenje na severu vsako leto nenačrtovano podaljšuje. Verjetno se z mislijo o vrnitvi v Slovenijo pogosto srečuje večina Slovencev, ki jih je življenje popeljalo izven meja. Ne glede na to, kako luštno, urejeno in stabilno je moje življenje na Danskem, Slovenija bo vedno moj dom. Vem, da je veliko Slovencev trenutno naveličanih in vse prej kot zadovoljnih s trenutno situacijo v Sloveniji. Vem, da imamo probleme, ki se zdijo iz dneva v dan težje rešljivi. Vem, da si bom težko zagotovila službo s podobno plačo in pogoji, kot jih imam danes na Danskem. Vem, da se bom slej kot prej skregala s sosedom glede nepomembnih stvari. Vem, da bom začela pogrešati Dansko ter ugotovila, da veliko prijateljev sploh ne živi več v Sloveniji. In vem, da bom težko živela samo s kolesom ter med vikendi hodila na izlete brez avta.
A bolj kot vse našteto je pomembno to, da je Slovenija moj dom. V Sloveniji imam družino, prijatelje, znance ter vse najljubše skrite in manj skrite kotičke, kjer z veseljem preživljam proste trenutke. Problemi Slovenije so nenazadnje tudi moji problemi, in kdo jih bo pomagal reševati, če ne mladi. Svojega prvega otroka želim vzgajati v okolju, kjer sem odraščala tudi sama in kjer se počutim najbolj varno in srečno. In ne glede na vse (minljive) probleme, bo to mesto vedno v Sloveniji. In prav zaradi korone vse kaže na to, da bom lahko pisma iz Danske pisala le še kakšno leto dni, nato pa odložila pero dopisnice ter pisala o lokalnih temah iz naše sončne obale.
Nina Ločniškar
