Letošnje leto bo tudi na Danskem minilo v znamenju koronavirusa. A navkljub temu si želim, da bi se ga spominjali tudi po lepih trenutkih, prijaznih ljudeh ter veselih mejnikih. In ena od pozitivnih stalnic letošnjega leta so bili prijazni ljudje.
Ko sem kot otrok s starši hodila na počitnice v tujino, smo nemalokrat srečali Slovence. Na trajektih, v trgovinah, v muzejih ali restavracijah. In vedno smo se drug drugega razveselili, kot da smo najboljši prijatelji, presrečni, da smo se srečali na drugem koncu sveta.
Tudi na Danskem imam podobne izkušnje. Če na ulici ali v trgovini srečam slovensko govoreče »Dance«, se vedno ustavimo, poklepetamo in si izmenjamo telefonske številke. V službi sva z možem spoznala dobre prijatelje, tudi Slovence. In sosedi, s katerimi se najboljše razumemo in se družimo na kavah ter sprehodih, so Slovenci.
Pred časi koronavirusa je Slovenska ambasada v Kopenhagnu ob praznikih organizirala srečanja, kjer smo bili vsi dobre volje, klepetali drug z drugim, delili nasvete za lažje življenje na Danskem ter sklepali poslovne in prijateljske vezi. Ko sem živela še doma, v Sloveniji, nikoli nisem imela občutka, da bi se imeli Slovenci pretirano radi. Sosedski odnosi so bili vse prej kot prijateljski, v službi se ljudje niso marali, skoraj ne poznam družine, kjer bi bili vsi sorodniki v dobrih odnosih. Že samo obisk lokalne pošte ali skok s kolesom v trgovino je lahko zadosten razlog za konflikt z neznanci. Iskreno si ne predstavljam kako bi bilo preživeti
letošnje leto doma. Ko sem slišala, da se javno nagovarja Slovence, naj zatožijo in prijavijo svoje sosede, če jih zalotijo pri kršenju ukrepov glede koronavirusa, se mi je zdelo to prav tipično slovensko. Kar pa ni prav. Zdi se, da ni problem v tem, da se Slovenci ne bi marali. Očitno se ne maramo samo doma, če nas je preveč na kupu.
Zato si želim, da bi v novem letu živeli tudi v Sloveniji tako, kot živimo, ko smo v tujini. Naj bo to v trgovini, v avtu na cesti, v službi ali na plaži, želim vam čim bolj prijaznih odnosov. Pokažimo, da ne rabimo biti na drugem koncu Evrope ali sveta, da se počutimo del iste skupnosti ter da smo drug z drugim prijazni.
Nina Ločniškar
