Še nedolgo nazaj je Danska bila nekako izven radarjev Slovencev in slovenskih medijev. Preden sem se odselila v Kopenhagen, sem stežka našla Dansko in vse njene otoke na zemljevidu, o tej skandinavski državi pa nisem vedela praktično ničesar.
V preteklem mesecu pa je postala ta severna država za našo vlado nova Amerika, obljubljena država, kjer je vse možno. In najpomembnejše, možno je življenje, kjer koronavirus ne povzroča bolezni, nevarne za družbo, kjer maske niso nikjer več obvezne ter kjer lahko ponovno hodimo na koncerte, prirejamo velike zabave ter se družimo s komerkoli želimo, kadarkoli in kjerkoli.
Žal se trenutno zdi, da je to v Sloveniji le še spomin, o takšnem življenju pa bomo lahko svojim vnukom govorili zgodbe, kot smo jih sami poslušali o časih pred mobiteli, internetom in televizijo. Obljubljeno nam je, da bomo spet zaživeli ‘dansko svobodno življenje’, ko bomo bili dovolj precepljeni.
In kaj je recept, da je Danska dosegla takšno visoko stopnjo precepljenosti odraslih? Vsi pravijo, da je odgovor zaupanje. A zaupanje si je treba pridobiti. Danski vladi pa ni prišlo na misel, da bi v soboto zvečer sprejemala odločitve o življenju prebivalcev, ki pridejo v veljavo dva dni kasneje in da ne bi bila na razpolago za razlago omejitev. Ali pa, da bi v ponedeljek sprejela omejitve, ki bi jih potem v roku enega tedna še trikrat spremenila. Ali pa, da bi se hvalila s semaforjem, ki bi ga vsakič predstavljala zmedenim prebivalcem kot nekaj končnega, enostavnega in trajnega, a bi si potem premislili in vsak mesec po svoji volji spreminjali kriterije za njegove stopnje.
Danci zaupajo medijem, politikom, znanstvenikom in nenazadnje vladi, ker so si zaupanje prislužili, zato morda ni smiselno kriviti Slovencev, da nismo ‘pridni’, ker ne verjamemo in ne poslušamo nasvetov naših vladajočih, ampak bi morali vladajoči narediti vse, kar je v njihovi moči, da bi jim mi začeli zaupati.
Odlično sem na lastni koži izkusila razliko med navodili in sledenjem navodil na pregledu, ki sem ga imela v Sloveniji in na Danskem, za katerega sem morala biti tešča. Na Danskem sem se morala postiti samo tri ure pred pregledom, v Sloveniji osem. Zakaj? Zdravnik v Sloveniji mi je povedal, da je res dovolj tri ure postenja, a da nam morajo zabičati pet ur rezerve, ker se tako ali tako nihče ne drži navodil in na koncu prihajamo s polnimi želodci. Kdo je torej kriv? Naši vladajoči, da z nami delajo kot z otroki oz. še bolj kot z norci, ali vsi mi, ki smo se navadili, da pač ne moremo jemati resno vseh informacij in navodil?
Nina Ločniškar
