Kot so pojasnili, so od Ministrstva za zdravje v oktobru prejeli dopis o (ne)izročanju posteljic ženskam.
“V letu 2024, ko se cela Evropa premika proti uveljavljanju človekovih (in pacientovih) pravic, svobodi, enakopravnosti in enakovrednosti, promociji evropskih vrednot in promociji posameznikove avtonomije, Slovenija izmed vseh sedmih prestav izbere rikverc in stisne gas do podna,” so zapisali v Inštitutu.
Dopis ministrstva so označili za nedopusten in začeli kampanjo Posteljice ne damo.
Ministrstvo je sicer dopis porodnišnicam poslal, ko je o praksi izročanja placent začel poizvedovati Varuh človekovih pravic. Nanj se je namreč obrnila porodnica, ki ji zdravstveni zavod, kjer je rodila, ni omogočil, da bi posteljico odnesla s seboj domov. Varuh je nato vse slovenske porodnišnice pozval, naj se izrečejo o svoji praksi in ugotovil, da je ta neenotna.
O tem smo vprašali izolsko porodnišnico, iz tajništva direktorja SBI so nam sporočili, da v njihovi porodnišnici placent porodnicam ne izročajo. Pojasnili so, da se na oddelku za ginekologijo in porodništvo vsaka placenta po porodu evidentira in nato pošlje na oddelek za patocitologijo. Od tam odpelje zunanji izvajalec, ki ima potrebna dovoljenja, placente v sežig.
Ministrstvo je v svojem dopisu porodnišnicam tudi navedlo kazni za primer, če bi placento izročale porodnicam oziroma ne spoštovale uredbe o odpadkih. Za te prekrške so določene globe v višini od 10.000 do 30. 000 evrov.
Nekatere porodnice si placento želijo zase
Porodnice si sicer posteljice želijo iz različnih vzrokov. Za veliko kultur je namreč značilno, da se posteljico pokoplje in na tem mestu posadi drevo. Nekatere matere posteljico odtisnejo, odtis pa shranijo za spomin, medtem ko nekatere placento tudi zaužijejo zaradi vsebnosti vitaminov, železa, hormonov.
V Inštitutu Umbilica so pojasnili, da sta se leta 2013 antropologa S. Young in D. Benyshek iz Univerze v Nevadi odločila odkriti, kako ljudstva in kulture tega sveta gledajo na posteljico.
