Vprašanje, po kom je otrok podedoval svojo inteligenco, se pogosto pojavi v družinskih pogovorih. Če gre verjeti priljubljeni teoriji, ki že leta kroži po spletu, naj bi se za bister um lahko zahvalili predvsem mami.
Razlaga se na prvi pogled zdi preprosta: nekateri geni, povezani z delovanjem možganov, se nahajajo na kromosomu X. Ženske imajo dva kromosoma X, moški pa enega X in enega Y, zato naj bi bila verjetnost, da otrok gene, povezane z inteligenco, podeduje po materi, večja.
Toda ali to res pomeni, da inteligenco podedujemo predvsem po mami?
Ne povsem.
Inteligenca ni zapisana v enem samem genu
Sodobne raziskave kažejo, da je inteligenca izjemno kompleksna lastnost. Ne obstaja en sam »gen za inteligenco«, prav tako kognitivnih sposobnosti ni mogoče pripisati zgolj enemu kromosomu.
Na razlike v kognitivnih sposobnostih vpliva veliko število genetskih različic, razpršenih po našem genomu. Otrok pa svoj genski zapis – z izjemo nekaterih posebnosti dedovanja – prejme od obeh staršev.
Zato znanstvenih dokazov, na podlagi katerih bi lahko preprosto zaključili, da otrok inteligenco podeduje predvsem ali izključno po materi, ni.
Od kod potem teorija o materini inteligenci?
Del razlage izvira iz raziskav genov na kromosomu X in tako imenovanega genomskega vtisnjenja, pri katerem se lahko nekateri geni obnašajo različno glede na to, ali so podedovani od matere ali očeta.
K širjenju teorije so prispevali tudi poskusi na živalih, predvsem miših. Nekatere raziskave so proučevale razlike v izražanju materinskih in očetovskih genov v različnih delih možganov.
Toda rezultatov raziskav na miših ni mogoče preprosto prenesti na ljudi in iz njih sklepati, da človek inteligenco podeduje po enem samem staršu.
Tudi dejstvo, da se nekateri geni, pomembni za razvoj in delovanje možganov, nahajajo na kromosomu X, še ne pomeni, da je na njem »zapisan« človekov inteligenčni potencial.
Pomembni so geni – vendar tudi okolje
Genetika nedvomno vpliva na razlike v kognitivnih sposobnostih med ljudmi, vendar geni niso edini dejavnik.
Na razvoj otrokovih sposobnosti vplivajo tudi okolje, v katerem odrašča, kakovost izobraževanja, prehrana, zdravje, življenjske izkušnje, možnosti za učenje in raziskovanje ter odnosi z ljudmi, ki zanj skrbijo.
Pomembno je tudi spodbudno in varno domače okolje, v katerem ima otrok možnost razvijati radovednost, postavljati vprašanja, delati napake in se učiti.
Raziskave razvoja otroških možganov so pokazale tudi povezavo med podporno zgodnjo skrbjo za otroka in razvojem nekaterih možganskih struktur, povezanih z učenjem, spominom in odzivanjem na stres.
Pri tem pa ni bistveno, ali podporo zagotavlja mama ali oče. Za otrokov razvoj so pomembni kakovost odnosa, občutek varnosti in odzivnost odraslih, ki zanj skrbijo.
Torej – po mami ali po očetu?
Najbolj pošten odgovor je: po obeh – in hkrati po nobenem v tako preprostem smislu.
Otrok od obeh staršev podeduje številne genetske različice, ki lahko vplivajo na razvoj njegovih kognitivnih sposobnosti. Kako se bodo te sposobnosti razvijale skozi življenje, pa je odvisno od zapletenega prepletanja genetike in okolja.
Zato vprašanje, ali je otrok pameten »po mami« ali »po očetu«, ostaja predvsem simpatična tema za družinske debate.
Znanost namreč za zdaj ne pozna tako preprostega odgovora.
