Starši želijo otrokom pomagati, še posebej takrat, ko vidimo, da jim je težko. Toda prav želja, da bi jim čim prej olajšali neprijetno situacijo, lahko včasih doseže nasprotni učinek. Če odrasli nenehno rešujejo težave namesto otroka, mu lahko nehote sporočajo, da jim ne zaupajo, da jih bo zmogel rešiti sam.

Otrok se muči z domačo nalogo in starš hitro priskoči na pomoč. Pozabi nekaj za šolo in odrasli že išče način, kako bi preprečil posledice. Spre se s prijateljem in starš nemudoma začne razmišljati, kako bo posegel v spor. Česa ne zna narediti, zato odrasli prevzame nalogo, ker bo tako hitreje in lažje.

Vse to izhaja iz dobre namere.

Težava nastane, če pomoč postane avtomatična in otrok vedno znova ostane brez priložnosti, da bi ugotovil nekaj pomembnega: »Težko je, vendar lahko poskusim. In mogoče mi bo uspelo.«

Ko starši prehitro »rešujejo« otroka

Otroška terapevtka Jill Hartrich opozarja, da je ena od pogostih starševskih napak prav prehitro poseganje v situacije, v katerih se otrok znajde pred težavo.

Če odrasli problem rešijo takoj, ko otrok postane vznemirjen, razočaran ali mu nekaj ne uspe, mu odvzamejo priložnost, da bi sam iskal rešitev.

Otrok namreč samozavesti ne gradi samo s pohvalami.

Gradi jo predvsem z izkušnjami.

Ko mu nekaj sprva ne gre, poskuša, morda naredi napako, vztraja in mu na koncu uspe, dobi zelo pomembno sporočilo o sebi: zmorem se spopasti tudi z nečim, kar ni preprosto.

Če nekdo težavo vedno odpravi namesto njega, je takšnih izkušenj precej manj.

Dobra namera lahko otroku pošlje napačno sporočilo

Starš lahko s svojim ravnanjem sporoča: »Rad bi ti pomagal, ker vidim, da ti je težko.«

Otrok pa lahko isto situacijo doživi drugače: »Mama oziroma oče misli, da tega ne zmorem sam.«

Prav zato je pomembna razlika med tem, da smo otroku v oporo, in tem, da stvari naredimo namesto njega.

Otrok, ki se sreča z oviro, ne potrebuje nujno odraslega, ki bo oviro odstranil. Pogosto potrebuje odraslega, ki ostane ob njem in mu sporoča: Vidim, da ti je težko. Tukaj sem. In verjamem, da lahko poskusiš.

Pozabljena domača naloga? Ni treba vedno reševati situacije

Hartrich kot primer navaja otroka, ki pozabi domačo nalogo.

Prva reakcija starša je lahko, da nemudoma piše učitelju, razloži, kaj se je zgodilo, se opravičuje ali poskuša preprečiti neprijetno posledico.

Toda če je situacija za otroka varna in posledica primerna njegovi starosti, mu lahko starš dovoli, da jo izkusi.

Ne zato, da bi ga kaznoval.

Temveč zato, ker se lahko iz takšnih izkušenj nauči odgovornosti: pozabil sem nalogo, zgodila se je določena posledica in naslednjič lahko naredim nekaj drugače.

Če odrasli vsakič poskrbijo, da posledice izginejo, otrok težje razvija občutek, da lahko s svojim ravnanjem vpliva na to, kaj se mu dogaja.

Cilj ni pustiti otroka samega

To seveda ne pomeni, da morajo starši otroka prepustiti samemu sebi ali ga pustiti v stiski.

Prav nasprotno.

Pomembno je, da odrasli presodijo, kdaj otrok potrebuje pomoč in kdaj predvsem priložnost, da nekaj poskusi sam.

Če je situacija nevarna, presega otrokove razvojne sposobnosti ali gre za težavo, ki je sam objektivno ne more rešiti, je posredovanje odraslega seveda potrebno.

Pri vsakodnevnih, obvladljivih izzivih pa lahko naredimo nekaj drugega: namesto da otroku ponudimo rešitev, mu pomagamo, da jo začne iskati sam.

Vprašamo ga lahko:

*Kaj misliš, da bi lahko naredil?

*Kaj bi lahko najprej poskusil?

*Bi rad, da ti malo pomagam, ali želiš najprej poskusiti sam?

*Kaj bi lahko naslednjič naredil drugače?

S tem otrok ne dobi sporočila, da mora vse zmogli sam. Dobi pa občutek, da odrasli verjamejo v njegove sposobnosti.

Tudi neprijetni občutki so del odraščanja

Za starše je pogosto najtežje prav opazovati otrokovo frustracijo.

Otrok je razočaran. Jezen. Morda joka. Nekaj mu ne uspe.

Naravni impulz odraslega je, da bi neprijeten občutek čim prej odstranil.

Toda tudi frustracija, razočaranje in negotovost so občutki, s katerimi se mora otrok postopoma naučiti živeti.

Če dobi dovolj varnih priložnosti, da jih izkusi in prebrodi, se uči: neprijetno mi je, vendar to lahko prenesem.

To je pomemben del razvoja odpornosti in zaupanja vase.

Pohvalite tisto, kar je otrok dejansko naredil

Ko otrok oviro premaga, je koristna tudi konkretna pohvala.

Namesto splošnega: »Bravo, najboljši si!«

lahko izpostavimo proces:

»Videla sem, da ti sprva ni šlo, pa si poskusil še enkrat.«

»Sam si našel rešitev.«

»Bilo ti je težko, ampak nisi takoj obupal.«

Tako pozornost ni usmerjena samo v rezultat, ampak v otrokovo vztrajnost, razmišljanje in sposobnost spoprijemanja s težavo.

Včasih je največja pomoč prav to, da ne pomagamo takoj

Starševska naloga ni odstraniti vsake ovire z otrokove poti. Prav tako ni otroka namenoma izpostavljati težavam, da bi ga »utrjevali«.

Med obema skrajnostma obstaja pomemben prostor.

Starš lahko ostane blizu, opazuje, posluša in pomaga toliko, kolikor otrok v resnici potrebuje – ne toliko, kolikor bi odraslemu pomagalo, da bi se sam počutil manj nelagodno ob otrokovi stiski.

Včasih je zato eno najmočnejših sporočil, ki jih lahko damo otroku, zelo preprosto:

»Vidim, da ti je težko. Tukaj sem. Poskusi. Verjamem, da zmoreš.«

Prav iz takšnih majhnih vsakodnevnih izkušenj lahko otrok postopoma zgradi nekaj, česar mu odrasli ne morejo podariti namesto njega – zaupanje v lastne sposobnosti.