Pred več kot 30 leti smo na RTV Slovenija s takratnimi kolegi pričeli producirati oddajo Pro et Contra. Oddajo, v kateri smo soočali različna mnenja, pogosto med politiki. Bili smo prepričani, da brez dialoga in pogovora ne bo napredka v družbi. Prepričani smo tudi bili, da je bilo v družbi precej dogodkov, pojavov, o katerih se ni govorilo javno, v dialoški obliki.
Pogovarjali smo se o našem odnosu do tujcev in priseljencev, o dobrih in slabih straneh lustracije, nenazadnje o partizanih in domobrancih. Nekaj desetletij za tem so to teme o katerih imajo različni ljudje popolnoma diametralno nasprotna stališča. Dialoga o teh temah je vedno manj, ostrega in nepopustljivega pripira pa vedno več.
Pri pripravah na četrtkove pogovore v Gledališču Koper sem vprašal enega izmed gostov ali se je smiselno javno pogovarjati o stvareh, ki izrazito delijo in so posledice pogovorov prej nove delitve, ne pa približevanje mnenj. Njegov odgovor je bil sila enostaven: pogovarjati se moramo vedno. Prav danes sem prebral novico, da je norveška vlada v Oslo povabila predstavnike talibanov na pogovor o pravicah žensk v Afganistanu in izobraževanju deklet. Namen pogovora je poslušanje mnenj, morebitno približevanje mnenj in ne javni spektakel, kjer mora nekdo zmagati.
Enkrat mesečno se bomo torej v Gledališču Koper pogovarjali. V letu, ko bomo vsaj trikrat lahko šli na volišča in tako imeli vsaj malo usodo v lastnih rokah, je pomen dialoga izjemen. Prepričan sem, da ga bomo še najmanj deležni na družabnih omrežjih in da ga bo še najmanj na soočenjih strankarskih prvakov.
Zato bomo vabili na pogovore posameznike, za katere smo prepričani, da so glas razuma in da so to ljudje, ki jih velja poslušati. Če se bo kdo na podlagi teh pogovorov lažje odločal na volitvah, toliko boljše. V vsakem primeru vam lahko obljubim, da bodo pogovori iskreni, brez fig v žepu in dobronamerni. Še enkrat vabljeni.
Tomaž Perovič
