Gledališče Koper predstavlja pomemben odmik od lanske sezone, ki jo je zaznamovala vsesplošna omejitev javnega življenja.
Kot nalašč bo prva predstava komedija Laponska, pod katero se podpisuje splitska režiserka Nenni Delmestre. Zanimiva sogovornica nam je razkrila nekaj podrobnosti v zvezi s predstavo in nam zaupala, zakaj se je kljub uspešni teniški karieri odločila za gledališče.
Splitčani ste znani kot odlični športniki in tudi vi ste se v mladih letih posvetil športu. Zakaj ste se na koncu odločili za odrske deske in ne teniška igrišča?
Splitčani smo poznani kot izjemni športniki. Na zahodni mestni promenadi, ki je precej dolga, so kovinske ploščice z imeni splitskih športnikov, ki so osvojili olimpijsko medaljo. Ploščic je približno sto, kar ni slabo za mesto z dvesto tisoč prebivalci. Igrala sem tenis za reprezentanco nekdanje države. Na pokalu federacij sem v dvojicah igrala z Mimo Jaušovec, ki ni bila samo vrhunska igralka, ampak v prvi vrsti odlična oseba. Ni nama šlo slabo (smeh). Gledališče pa je bilo očitno vedno v meni, čeprav se kot otrok nisem udeleževala dramskih tečajev. Ljubezen do gledališča se je enostavno zgodila, in ko te teater okuži, ni poti nazaj.
Kaj raje pogledate: dobro partijo tenisa ali dobro gledališko predstavo?
Oboje, če je na vrhunski ravni. Zaradi poklica, ki ga opravljam, se zgodi, da si ogledam predstavo, ki ni vrhunska. Tenis spremljam redkeje. Mojo pozornost pritegnejo finalni obračuni na turnirjih v Wimbledonu, Parizu… To so turnirji, na katerih sem nastopila kot mladinka.
Jadranje je še ena od vaših ljubezni. Kaj vam predstavlja stik z morjem? Si tako polnite baterije za vsakodnevne obveznosti?
Morje je del mene, del mojega dednega zapisa. Imam ga v krvi. Moj oče je bil pomorec in ljubitelj jadrnic. V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je zasnoval in zgradil štirinajstmetrsko plovilo iz železa. Takrat je to bilo nekaj posebnega. Vse življenje sem povezana z morjem. Ne gre samo za polnjenje baterij, to je moj življenjski slog.
Laponska je vaša peta predstava v Gledališču Koper. Režirali ste tudi drugod po Sloveniji. Obstajajo razlike pri delu v gledališčih v Dalmaciji, Istri in Sloveniji?
Mislim, da je to moja šestnajsta režija v Sloveniji. Vse se je začelo leta 1994, ko me je Tomaž Pandur povabil v SNG Maribor. Režirala sem Zono somraka Roda Serlinga in Darka Lukića. Predstava je bila čarobna in vsakič, ko sem v Mariboru, se je nekdo spomni. V resnici so si gledališča med sabo različna in podobna. Pomembni so ljudje, s katerimi se srečaš. Če radi opravljajo svoje delo, si kot režiser vedno na domačem terenu.
Laponsko ste pred kratkim delali tudi v Splitu in pred dnevi ste za to režijo prejeli pomembno nagrado. Bomo v Kopru videli nekaj povsem drugega ali boste raje stavili na zmagovalnega konja?
Režija je zgolj zorni kot gledanja na neko besedilo. V tem primeru je moj zorni kot tak, kot je bil v Splitu. Besedilo sem predlagala dragi prijateljici Katji Pegan, s katero sodelujeva že več kot dvajset let. Gre za odlično besedilo. Mislim, da je koprsko gledališče zaradi svoje sredozemske naravnanosti pravšnje za krstno slovensko uprizoritev tega dela.
To bo prva predstava Gledališča Koper v sezoni 2021/2022. Kaj lahko občinstvo pričakuje od tega začetka?
Nikoli ne vem, kako se bo odzvalo občinstvo. To je odvisno od številnih dejavnikov. Želim si, da se publika zabava in se smeje, a istočasno tudi razmisli o nekaterih pomembnih temah, ki jih predstava obravnava.
