Dom knjige v Kopru je 23. junija skupaj z Obalo Plus pripravil nepozaben in edinstven dogodek, pogovor z resničnim junakom iz filma in knjige Živi ( Alive – avtorja Pierca paula Reada) ki ga je vodila Nataša Benčič. Čeprav je bila tema več kot 30 let po nesreči za Eduarda Straucha tabu, se je pred enaindvajsetimi leti končno odločil prekiniti molk in spregovoriti o izkušnji : o svojih čustvih, upih in strahovih. V Kopru smo ga spoznali po zaslugi Koprčanke Betty Franca, ki že več kot dve desetletji živi v Ameriki in je Eduardova osebna prijateljica ( predstavili smo jo v naši aprilski številki) in je ena tistih, ki so se z njim odpravili na 4000 m nadmorske višine , na kaj nesreče.
Eduardo Strauch nas je nagovoril v maternem jeziku, pogovor je iz španščine prevajala študentka hispanistike Reni Jakomin.
»Dolgo sem potreboval, da sem zbral svoje misli po nesreči. Nikoli mi ni bilo težko govoriti o tej zgodbi in zmeraj sem imel čisto vest in zadovoljstvo, kaj smo dosegli s to zgodbo. Nikoli se nisem zavedal, kaj smo pravzaprav preživeli, veličine tega dogodka, dokler ni izšel film v NewYorku,« je povedal Eduardo. Leta 1993 je ameriški režiser Frank Marshall posnel film o letalski nesreči z naslovom Alive, ki se je dotaknil marsikoga. »Imeli smo tudi sestanek z igralci, ki je potekal kot ta pogovor, ki ga imamo danes. Spoznal sem igralca, ki me je interpretiral v filmu. Na tem sestanku mi je bil z solzami v očeh hvaležen, ker sem mu povedal, kar se je v tej zgodbi zgodilo in mu s tem prenesel tudi pomembne izkušnje in informacije. Po tem sestanku sem dojel, da je ta zgodba pomembna. To me je vzpodbudilo, da sem spregovoril.«
Alpinistu iz Mehike se je leta po nesreči uspelo povzpeti skoraj do kraja nesreče. Ker je bila zima v tistem trenutku šibka, je alpinist našel Eduardove izgubljene stvari: »V letu 2005 je prišel na to mesto in ker je bilo tisto leto bolj toplo, mu je uspelo najti ostanke letala, ampak tudi moj suknjič z dokumenti. Dokumente in denarnico mi je poslal. Potem sva se hotela spoznati, ampak suknjiča mi ni hotel vrniti. Razložil je, da je to kodeks alpinistov, spoprijateljila sva se trideset let po nesreči se je našel suknjič.«
S tem aplinistom vsako leto vodijo ljudi na kraj, kjer je letalo strmoglavilo. »Marsikdo misli, da sem nor, ker se vračam na ta kraj. Do sedaj sem bil dvaindvajsetkrat.«
V takratni nesreči so bili na letalu predvsem mladi igralci ragbi ekipe, katere ustanovitelj je bil, kot nam je razkril, Eduardo. Takrat ni več treniral. Da bi bila cena čim bolj dostopna, so najeli vojaško letalo. „Da bi si delili stroške, sem povabil še svoje bratrance, ki niso trenirali ragbija. Od štirih bratrancev so trije preživeli.“
Jedli smo sedeže in vse, kar nam je prišlo pod roko
Še danes ima Eduardo jasne slike trenutka nesreče, kot da bi se zgodila včeraj. »Sedel sem v desnem delu letala in gledal v gore, ki so bile polne snega. Bil sem zelo zadovoljen, ker sem šel prvič smučat. V trenutku sem se prestrašil, ker sem videl, da se vrhovi zelo približujejo letalu, ki se je začelo tresti, motor pa je začel spuščati nenavadne zvoke. Ko je letalo začelo padati, me je zagrabila panika, ampak upal sem v najboljše. Ko se je trup začel približevati tlem, smo začutili hladen zrak. V tistem trenutku je odletel moj suknjič, ki je bil najden 30 let kasneje. Letalo je zdrselo po snegu. Ostali smo na vrhu ledenika, na skoraj 4000 m nadmorske višine. Takrat je bilo okoli 30 stopinj pod ničlo. Bili smo oblečeni le v srajce. Tako se je začela najhujša noč mojega življenja.«
Od prvega dne so imeli zelo malo hrane. Samo čokoladice in nekaj majhnih steklenic vina. Začeli so se zavedati, da to ne bo dovolj za preživetje. Četrti dan je eden od bratrancev šel iskat hrano. »Jedli smo sedeže in vse, kar nam je prišlo pod roko, da bi dobili vsaj malo energije. Eden od nas je že začel razmišljati, da bi jedel človeško meso. Vsi ostali pa smo zavračali to možnost, ker je to tabu v naši civilizaciji in kulturi. Tudi s psihološkega vidika je bilo zelo težko sprejeti to odločitev, amak smo to naredili, ker smo bili mladi in smo hoteli preživeti. Sklicali smo sestanek in debatirali. Zavedali smo se, da lahko končamo tudi kot hrana drug drugemu, amapk nihče si tega ni želel.« Ko so sprejeli odločitev, so bili zadovoljni, ker so vedeli, da to delajo za preživetje.
Eduardo je dodal, da je bila najhujša žeja. Glede na to, da so končali v snegu, nihče ni pričakoval, da bodo imeli težave s tekočino. »Žeja nas je spremljala od začetka. Jedli smo sneg, grlo pa nas je zaradi tega bolelo.« Led so dajali v aluminijske posode in ga talili, da so pridobili zaloge vode. V prvih tednih je bilo še posebej težko, saj so bile temperature zelo nizke. In potem še plaz. Sedemnajsti dan na gori so preživeli zaslišali tresenje: vsul se je plaz in skoraj do vrha zasul letalo. Eduardo je takrat izgubil še osem tovarišev. »Zdelo se nam je, kot da smo v nekemu eksperimentu«.
Rešil ga je razum
Kot se je izkazalo, je bil to trenutek, ko je začel razmišljati o smrti. Prevzela ga je žalost zaradi minljivosti časa: »Kot v filmih se mi je vse življenje zavrtelo pred očmi. Staršem sem se opravičil za vse slabo, kar sem storil. Prepričan sem bil, da je konec in hkrati sem čutil veselje, da sem se rešil te situacije. Zadovoljen, da ne bom več trpel. Nekaj sekund, preden bi verjetno umrl, je spet prišel Adolf, me povlekel in mi dal kisik.«
Pri preživetju je bil odločilen razum, ki ni dopuščal žalovanja in depresije. Po njegovih besedah niso jokali: »To je eden izmed razlogov, zakaj se vračam v Ande, zato da lahko v miru objokujem svoje izgubljene prijatelje.«
61. dan po letalski nesreči sta dva najmočnejša med preživelimi, Canessa in Parrado, odšla po pomoč. Zakaj tako pozno? Eduardo nam je razkril, da je bila preostra zima, da bi lahko odšli po pomoč na samem začetku.
Po desetih dneh jim je uspelo: preostala ekipa je novico izvedela 22. decembra po radiu. Naslednji dan so prispeli reševalci. »Tako so se začeli najbolj veseli tedni mojega življenja.«
Vnitev v civilizacijo
Eduardo je shujšal 22 kilogramov. Vrnitev v civilizacijo je bila sprva težka. Kot nam je razkril v zaupnem pogovoru, je na začetku težko sledil, kaj ljudje govorijo in besede so se mu zdele brez pomena. Med preživelima pa je ostala nezlomljiva vez. Še vedno se vsako leto zberejo na dan, ko so bili rešeni. Lani se je na praznovanju 50-letnice zbralo 140 ljudi. »Nameravam se še velikokrat vrniti na mesto nesreče. Postal sem prijatelj z vsemi ljudmi, ki gredo z menoj gor, tudi z Betty. Imam pa namen živeti 104 leta!« pravi 76-letni Eduardo. Ta neverjetna zgodba se je zapisala v zgodovino čudežev – kot motivacija in opomin na moč duha in človeka.
