Na rojstni dan lani preminulega pisatelja Borisa Pahorja, 26. avgusta, pripravljamo pisatelju v Kopru že drugi spominski večer. Pahor se je rad vračal v Koper in je vrsto let svoj praznik preživel v družbi svojih bralcev in prijateljev, največkrat v Domu knjige. Letos se mu poklanjamo z novo knjigo, prevodom avtobiografije, ki jo je napisala italijanska novinarka Cristina Battocletti, potem ko je vrsto let prihajala k njemu, on pa ji je pripovedoval o svojem življenju. Knjiga Il figlio di nessuno je prvič izšla leta 2012, lani, kmalu po pisateljevi smrti, pa še dopolnena izdaja. Pisateljeva zgodba se v knjigi Nikogaršnji sin, ki jo je založila Cankarjeva založba, začne v Lillu, mestu na severu Francije, o katerem Boris Pahor zapiše: » Prvič, ko sem se zavedel, da sem svoboden, je bilo v Lillu. Bil je 1. maj 1945 in pešačil sem po cestah francoskega mesteca zaslepljen in iz sebe zaradi živih barv hiš in trgovin. Moral sem se vrniti globoko v spomin, da sem spet našel podobo svojega obstoja pred lagerjem.«
V avtobiografiji, ki jo je pisatelj posvetil žrtvam fašističnega obdobja, nacizma in komunizma, je podrobno izpisano Pahorjevo življenje, od otroštva v Trstu na začetku prejšnjega stoletja do novega stoletja in čez, sto let neverjetnih izkušenj skozi turbulentne čase 20. stoletja, med katerimi ima taboriščna v knjigi pomembno mesto, prav tako pa tudi povratek v »novo življenje« po vojni in začetek pisateljskih naporov, da svoje izkušnje izpove v knjigah.
Pisateljev sin Adrijan, ki je h knjigi prispeval spremno besedo, je med drugim zapisal: »…knjiga je bila prijetno presenečenje, še bolj prijetno pa njeno branje, saj sem v dinamični življenjski zgodbi protagonista odkril marsikaj, česar nisem vedel.« Knjiga, v kateri oče ni zamolčal ničesar, še zapiše.
Cristina Battocletti je spoznala Borisa Pahorja leta 2004 prek francoskega časopisja. Na številnih srečanjih, ki so sledila, je nastajala pripoved, ki jo je kasneje oblikovala v knjigo. Ta teče kronološko od otroštva v Trstu naprej do prvih let 21. stoletja, v dopolnjeni izdaji, ki je izšla po pisateljevi smrti, pa je Battoclettijeva dodala še poglavje o Pahorjevem življenju in razmišljanju v zadnjih letih.
Marc Ramsay, producent dokumentarnega filma Mož, ki je preveč videl, je Borisa Pahorja spoznal pri 101 letu, potem ko ga je žena opozorila na to, da je bilo v Franciji koncentracijsko taborišče, o katerem ni vedel ničesar. Kmalu je prek vedenja o taborišču prišel do Pahorjeve Nekropole, jo prebral na dušek in se odločil, da mora pisatelja spoznati. Štiri leta po prvem srečanju je nastal film, o katerem pravi, da je Borisovo zgodovinsko opozorilo. Ogledalo si ga je že na milijone ljudi po svetu, kamor seže BBC.
»Žalostno je dejstvo, da vprašanja, ki so tako skrbela Borisa Pahorja, ostajajo nerešena. Še vedno moramo iskati način, kako sprejeti etnične manjšine v naše družbe. Trenutna begunska kriza to vprašanje še zaostruje«, pravi Marc Ramsay in opozarja na pojav populizma, ki je korak na poti v fašizem. O spominu pa: «Izgubili smo Borisa in kmalu ne bo več nikogar živega, ki bi lahko iz prve roke pričal o tistih strašnih časih. Digitalna tehnologija nam je dala nova in vse bolj zmogljiva orodja za ohranjanje osebnega pričevanja ter zagotavljanje dostopnega in vitalnega vira za prihodnost. Toda tudi to se sooča z grožnjo lažne zgodovine, ki jo ustvarjajo tisti, ki zanikajo holokavst, in umetna inteligenca. Dobro bi bilo, če bi razmislili, kako rešiti ta vprašanja, preden bo prepozno.
Neva Zajc
