Takrat razumemo: čeprav smo zamenjali okolje, smo sebe vzeli s sabo. Prav to je priložnost, ne poraz. Poletje je čas, ki ne prinese čudežne rešitve – a če mu prisluhnemo, lahko postane dragocena notranja učilnica.
Dopust ni izbris, je stik
Velikokrat vstopimo v poletje z nezavedno idejo, da bomo tam vse popravili: odnose, izčrpanost, slabo voljo. A dopust ni čarobna gumica. Lahko pa postane varen prostor, kjer damo mesto vsemu, kar nas sicer dohiteva šele v tišini. Morda nas ravno umik iz rutine pripelje bliže resnici. Kako v resnici živimo? Kaj pogrešamo? Kaj tlačimo? Poletje je lahko priložnost, da nehote nehamo bežati in se začnemo obračati vase – z več sočutja in manj pritiska.
Občutki gredo z nami
Tako kot kovčke na dopust vzamemo tudi nezavedne vsebine. Notranje napetosti, neizgovorjene zamere, utrujenost, pričakovanja. Včasih nas ujamejo ravno takrat, ko si želimo sprostitve. To ni znak, da z nami nekaj ni v redu – je le pokazatelj, da imamo v sebi nekaj, kar zahteva našo pozornosti. Če si dovolimo ta občutja opaziti, brez sodbe, naredimo prostor za stik. S sabo in z drugimi. Pogum ni v tem, da se vsa neprijetnost umakne – pogum je, da jo opazimo in ostanemo.
Ne iščimo idealnega trenutka
Ni treba, da je vse popolno, da bi bil trenutek pristen. Ni treba, da je partner vedno dobre volje ali da so otroci tiho. Resnična bližina se pogosto zgodi v majhnih, vsakdanjih trenutkih – ko nismo pod pritiskom, da mora nekaj uspeti. Poletje ni izpit iz sreče, temveč čas, ko lahko odložimo težo popolnosti in si dovolimo biti to, kar smo. Tudi v razmetani sobi, z nepopolnim razporedom. Dovolimo si bivanje, ne le delovanje.
Notranji mir ni na zemljevidu
Mnogi si želijo najti kraj, kjer bodo začutili mir. A notranji mir ni kraj – je odnos do sebe. Morda ga najdemo, ko dovolimo telesu počitek. Ko nehamo preračunavati, ali smo dovolj naredili, dovolj dosegli, dovolj »izkoristili dopust«. Včasih največ pridobimo takrat, ko ničesar ne poskušamo doseči. Samo smo. In v tem »biti« se pokaže to, kar se v naglici ne more. Največ, kar lahko včasih naredimo zase, je, da si dovolimo odložiti breme dokazovanja.
Z dopusta v vsakdan
Največja moč dopusta ni v tem, da se odklopimo, ampak da nekaj, kar začutimo tam, ponesemo v vsakdan. Morda je to odločitev, da vsak dan potrebujemo vsaj nekaj minut zase. Morda želja, da pogosteje sedemo skupaj k obroku. Ali pa zavedanje, da nas razbremenijo drobne geste nežnosti. Poletje ni odklop od življenja – je povabilo, da bolj zavestno živimo naprej. Učenje, ki se začne v poletnih dneh, lahko obrodi sadove skozi vse leto – če si dovolimo slišati, kar nam prinaša tišina. Ni treba nam pobegniti, da bi se našli – potrebujemo le pogum, da ostanemo.
