S tem namenom je v okviru Mednarodne pomorske organizacije in Mednarodne organizacije dela sprejetih več mednarodnih konvencij. Zagotavljanje skladnosti z zahtevami konvencij je ključno za varen in okolju prijazen ladijski promet. Žal pa niso vsi ladjarji, države pod katerimi zastavami ladje plujejo, pa tudi nekatere priznane organizacije, ki delajo v njihovem imenu, enako dosledni pri zagotavljanju skladnosti z mednarodnimi predpisi. Še vedno po morjih plujejo ladje, ki ne izpolnjujejo niti najmanjših zahtev in s tem ogrožajo tako varnost človeških življenj kot tudi morsko okolje.
Tveganje za okolje predstavljajo predvsem nelegalni izpusti odpadkov z ladij. Taki izpusti lahko povzročijo nepopravljive posledice v morskem okolju. Odpadki v morju povzročajo tudi gospodarsko škodo, zlasti v turizmu in ribištvu. Poleg tega je preko prehranjevalne verige lahko ogroženo tudi naše zdravje. V preteklosti je bilo razloge za pojav nezakonitih izpustov v morje in zrak mogoče iskati zlasti v slabih praksah in neurejenih postopkih glede ravnanja z ladijskimi odpadki in ladijskimi izpusti. Na kopnem se je to odražalo v neurejenih pravilih ali pa v pomanjkanju primernih zmogljivosti za sprejem odpadkov z ladij v pristaniščih.
Najpomembnejši pravni okvir, ki obravnava preprečevanje onesnaženja morskega okolja in zraka z ladij, je Mednarodna konvencija o preprečevanju onesnaženja z ladij (konvencija MARPOL). Konvencija med drugim v svojih prilogah ločeno obravnava in določa zahteve za odpadke s področja olj, zdravju škodljivih tekočin, komunalnih odpadnih voda, smeti in odpadkov ter ladijskih izpuhov, ki so povezani z onesnaževanjem zraka. Med te spadajo tudi ozonu škodljive snovi ter ostanki iz prečiščevalnikov izpušnih plinov. Konvencija prepoveduje odlaganje trdih in tekočih odpadkov z ladij v morje, razen nekaterih izjem, ki se nanašajo na neškodljive odpadke za morsko okolje in jih je mogoče odlagati v morje v predpisani oddaljenosti od obale in le pod določenimi pogoji. Evropski predpisi določajo še dodatne zahteve za ravnanje z odpadki in stremijo k temu, da plovila ob obisku evropskih pristanišč oddajo vse odpadke v pristaniško sprejemno infrastrukturo pred odhodom iz pristanišča.
Razpoložljivost ustreznih pristaniških sprejemnih zmogljivosti za ladijske odpadke je ključnega pomena za učinkovito izvajanje načrtov ravnanja z odpadki v pristaniščih, vendar pa vzpostavitev ustrezne infrastrukture predstavlja visok finančni zalogaj. Obrati večinoma sprejemajo in zbirajo odpadke z ladij, vključno z ostanki tovora, kuhinjskimi odpadki, zaoljenimi vodami in odplakami, ki jih ustvari ladja. Posamezne odpadke pa se kasneje še dodatno predela z razvrščanjem, obdelavo in recikliranjem.
V slovensko morje se, razen neonesnaženih hladilnih voda, s plovil ne sme izpuščati ničesar. Pomorska inšpekcija izvaja redne nadzore glede ustreznega ravnanja z odpadki na ladjah in glede ustrezne oddaje odpadkov v pristaniške sprejemne zmogljivosti.
Drugi pomemben, okolju škodljiv vidik, so ladijski izpusti dima. Žveplovi oksidi (SOx) se sproščajo pri izgorevanju ladijskih ali drugih tekočih goriv, ki vsebujejo žveplo in so veliki onesnaževalci zraka. Imajo škodljive učinke na vodne ekosisteme, gozdove, pridelke in drugo vegetacijo. Posledično nastajajo aerosolni delci v ozračju in tako povzročajo negativne učinke na zdravje ljudi. V Evropski uniji so emisije SOx z ladij urejene s posebno direktivo, znano kot »Žveplova direktiva«. Ta določa omejitve najvišje dovoljene vsebnosti žvepla v gorivih za plovila. Pomorska inšpekcija nadzoruje vsebnost žvepla v ladijskih gorivih z rednimi nadzori ali s pregledi dokumentacije ali z vzorčenjem goriv na ladjah na kraju samem. Vse več ladij pa je danes opremljenih s posebnimi sistemi prečiščevalnikov izpušnih plinov, kar je pripomoglo k zmanjševanju onesnaženja zraka.
Tudi pri razogljičenju pomorskega prometa v Evropski uniji so že narejeni pomembni koraki. V skladu z Uredbo o spremljanju, poročanju in preverjanju emisij ogljikovega dioksida morajo ladjarske družbe Evropski agenciji za pomorsko varnost za vsako leto posredovati podatke o količinah proizvajanja in nadzora emisij ogljikovega dioksida na svojih ladjah. Akreditirani neodvisni presojevalci nato preverjajo sporočene količine emisij ogljikovega dioksida, ki jih pridelajo ladje, ladjarske družbe pa morajo pripravljati in izvajati potrjene načrte spremljanja emisij metana, dušikovega oksida in ogljikovega dioksida.
Prva »zelena« ladja s pogonom na metanol pristala v koprskem pristanišču
Nadzor nad izvajanjem vseh navedenih zahtev izvajamo pomorski inšpektorji, vpeti v kompleksen nadzorni sistem. V okviru sistema izvajamo v Evropski uniji usklajene postopke inšpekcijskih nadzorov na ladjah s pomorskimi inšpekcijami drugih držav članic EU. Kot orodje za izvajanje nadzora in rednih kontrol uporabljamo enotne pomorske informacijske sisteme »SafeSeaNet« in »THETIS-EU«, iz katerih so razvidni vsi podatki o opravljenih inšpekcijskih pregledih v posameznih državah članicah Evropske unije. Tako imajo vse pomorske inšpekcije v vsakem trenutku vpogled v stanje posamezne ladje.
V pomorski industriji je iskanje načinov za razogljičenje pomemben dejavnik. V naslednjih desetletjih bodo glavno vlogo prevzela biogoriva, ki pa ne morejo biti edina možnost razogljičenja. Opazen je napredek pri njihovi uporabi, vendar nas čaka še veliko dela, da bi dosegli popolno dekarbonizacijo.
Pomorska industrija bo zato v prihodnje morala še naprej raziskovati in iskati nove načine za dosego ogljično nevtralnih goriv.
