Vile niso bile le zasebna bivališča premožnejših lastnikov, temveč so se glede na svojo funkcijo uporabljale kot vile-penzioni, prvenstveno namenjene za oddajanje gostom (npr. Villa Sanatorium Pupini in Villa Militär Kurhaus), vile z zasnovo ali poznejšo predelavo, ki je omogočala sobivanje lastnikov in gostov, in kot vile, ki so bile izključno v zasebni lasti in uporabi.
Konec lanskega leta sta Uroš Zagradnik in Matej Muženič iz Pokrajinskega arhiva Koper v publikaciji in na razstavi predstavila 42 vil od Pirana do Lucije. Vsaka vila ima svoje značilnosti in posebnosti. Najstarejša med njimi je predstavljena vila San Lorenzo, ki je stala na območju današnjega hotela Metropol. Vila je imela poleg glavne zgradbe še pripadajoče objekte, kot so Casa San Lorenzo ter kapelica. Okoli leta 1830 jo je zgradila družina markizov de Fabris, ki se je iz furlanskega Begliana preselila v Piran v 18. stoletju. Giuseppe de Fabriz je bil leta 1839 piranski podestat oziroma župan.
Vila je kasneje menjavala lastnike. Med drugimi so bili lastniki tudi arhitekt Giovanni Righetti, projektant občinske palače … ter družina Cosulich, ki so na Fizinah upravljali s hidroplani, ki so leteli po Sredozemlju. Pred prvo svetovno vojno je bila vila preurejena v hotel, v kateri je bila leta 1913 odprta prva igralnica na tem območju. Vilo so porušili v začetku sedemdesetih let, ko so na istem mestu zgradili hotel Metropol.
Bogata zgodovina in ustno izročilo osupljivih zgradb
Vila Casa Rossa je bila postavljena leta 1895. Najprej je bila to stanovanjska, dvonadstropna hiša ob morju v bližini ladjedelnic na Bernardinu. Leta 1908 so pred zgradbo zgradili kopališke kabine, da se je gospoda lahko preoblekla pred in po kopanju. Takrat so bile kopalke volnene in so prekrivale večino telesa, zato so kopalci z veseljem uporabili kabine, da so se hitro preoblekli v udobnejša oblačila. Leta 1924 so zgradbo zvišali za eno nadstropje ter podaljšali za osem metrov in jo spremenili v hotel.
Hotel Alla Cassa Rossa je bila oglaševana v mnogih publikacijah in zato tudi primerno obiskovana.
Vila Chierego oziroma znana tudi pod imenoma Vila Ferrari ali Vila Rog se bohoti nad vhodom v mesto Piran. S svojim okroglim stolpom, v kateri je notranje stopnišče, bdi nad mestom in opazuje obiskovalce mesta že od leta 1895. Ravno to stopnišče je krivo za legendo, ki se z ustnim izročilom prenaša iz roda v rod med prebivalci Pirana.
Takratni lastnik vile je bil gospod Ferrari, zaposlen na vodilnem mestu v tovarni na Fornačah. Njegova žena je nekega dne izginila in se ni nikoli več pojavila. Zaradi lege vile in okroglega stopnišča je v vili ob burji tulilo, zato so domačini govorili, da njen duh straši v zgradbi. Za časa Jugoslavije so v vili živeli direktorji Splošne plovbe, zato je njeno zadnje ime vila Rog – po prvi ladji Splošne plovbe.
Še pred izgradnjo hotela Palace je v njeni bližini vilo zgradil avstro-ogrski baron Reinlander. Vilo je zgradil, da bi v njej živel v jeseni svojega življenja po zasluženem pokoju. Najprej ji je nadel ime Vila Reinlander, kasneje pa se je vila preimenovala v vilo Marijo. Baronovi vnukinji je bilo ime Marija, vendar obstajajo govorice, da je ime spremenil zaradi svoje ljubice, ki naj bi jo spoznal v Portorožu.
Vila Pupini je bila zgrajena leta 1902. Zgradil jo je piranski zdravnik dr. Pupini. Tu je zdravil bolezni srca in dihal. Bil je zelo uspešen, tako da je svojo dejavnost oglaševal v časopisih ter razglednicah, ki so romale po svetu. Nekaj let kasneje je želel ob morju postaviti večje zdravilišče, vendar mu občina ni dala dovoljenja za gradnjo. V vili je v novejših časih deloval zdravstveni dom, dokler niso novega zgradili v Luciji. Kasneje so notri prebivali sezonski delavci hotelov v bližini, zato na žalost zgradba propada iz leta v leto.
Teh zgodb se žal ne najde v arhivu, saj so plod ljudskega izročila, ki jih je avtor razstave slišal od obiskovalcev razstave in so jih bili pripravljeni deliti z njim in njegovimi sodelavci.
Kako je nastajala razstava?
Piranska enota Pokrajinskega arhiva Koper obsega skoraj tisoč tekočih metrov gradiva. V Piranu hranijo najstarejšo ohranjeno listino tega območja iz leta 1173, to je darovnica oglejskega patriarha. Poleg tega pa hranijo tudi bogato dediščino notarskih knjig, piranske statute, vicedomske knjige, beneške dukale ter testamente premožnejših Pirančanov, in tudi novejše gradivo – fond ladjedelnice Piran, Rudnik črnega premoga Sečovlje, gradivo šol, sodišč …
Uroš Zagradnik iz Pokrajinskega arhiva v Kopru je iz občinskega fonda od leta 1880 do 1940 zbral okoli 500 načrtov, ki so bili poslani na občino v odobritev gradnje. Takratno gradbeno dovoljenje je obsegalo papirnato polo A3 formata, v kateri investitor ali graditelj (pogosto je bil to tudi arhitekt) spisal vlogo za gradnjo, zraven priložil načrt zgradbe, na zadnji strani pa je občina spisala dovoljenje za gradnjo. Načrti so obsegali od vil, hiš, hotelov do tovarn, kopaliških garderob in še marsikaj drugega. Vse te načrte so digitalizirali in primerno popisali. Poleg imena arhitekta in investitorja je bila napisana še katastrska številka takratnega franciskejskega katastra, ki se zelo razlikuje od današnjega.
Po tej številki je bilo vsak objekt z veliko težavo možno locirati in primerjati z današnjim stanjem. »Po vsem tem delu sva se s sodelavcem Matejem Muženičem odločila za projekt z naslovom »Vile kot arhitekturna dediščina turističnega razcveta Portoroža z okolico na prelomu 19. in 20. stoletja«. Pri projektu nama je zelo pomagal mag. Tomi Brezovec, profesor na fakulteti za turistične študije s svojim izjemnim znanjem o turizmu in gradnji vil ter s slikovnim gradivom fotografij in razglednic iz različnih obdobij,« pove Uroš Zagradnik.
Vabljeni na ogled
Razstava je bila od odprtja 1. decembra 2023 na ogled v prostorih piranskega arhiva. Sedaj gostuje na Fakulteti za turistične študije do 20. maja 2024. V nedeljo, 14. aprila 2024, je bila razstava del festivala OHS (Odprte hiše Slovenije), med 1. in 2. majem pa bo na ogled v skladišču soli Grando v Portorožu v okviru festivala, ki ga organizira agencija Maona.
Preberite še več zanimivih vsebin v rubriki zanimivosti.
