Piranskemu županu Andreju Koreniki se je smejalo od veselja, ker je občina pri prodaji gradbenih zemljišč sredi Portoroža na dražbi dosegla ceno več kot 1000 evrov na kvadratni meter zemljišča. Ne vem, koliko je dosežena cena županova zasluga, še manj, ali je zaradi takšne cene veselje upravičeno, ampak župan si je že sam odgovoril na nekaj, na kar moramo biti pozorni: »Verjetno je nekaterim lobijem zelo do tega, da pridejo do zemljišča, zato so pripravljeni veliko plačati.« Za takšno ugotovitev niti ni treba biti župan.
S stališča trenutne občinske blagajne je več kot tri milijone evrov, ki padejo vanjo, zagotovo vesela novica. Če pa tako drage parcele pomenijo, da si bo najlepši košček slovenske obale lahko privoščil le špekulativni kapital, potem bi moralo katerega koli Andreja skrbeti. Če se kakemu mogotcu zazdi, lahko kupi Portorož s Piranom, Strunjanom in cerkvijo Marijinega prikazanja vred. To bi lahko razumeli kot nekakšno povabilo, naj pride v pristanišče vrtnic še več lastnikov kapitala, stanovalci pa naj se izselijo na Kozino in dlje.
Že danes je problem za piranske mlade družine, ker si ob taki logiki nihče s povprečno plačo 1500 evrov ne more privoščiti niti stanovanja, kaj šele parcele, kakršne so si privoščili tudi precej preprosti ljudje še v 70-tih letih prejšnjega stoletja. Če vse hotele in parke spremenijo v stanovanja, pa zmanjka tudi delovnih mest. Piran potrebuje le še vzdrževalce, ki bi jih vozili iz delavskih naselij od daleč, gneči na cesti navkljub.
Monstrum v Pristanišču vrtnic
Problem dragih nepremičnin sploh ni samo sociološke in socialne narave. Problem je v organiziranju življenja v kraju. To pa trčimo ob odgovornost župana in mestnega sveta. Še zmeraj se lahko pogovarjamo, zakaj so piranski svetniki s tedanjim županom in podžupanjo pred 12 leti s skoraj absolutno večino (samo en glas je bil proti) menili, da morajo v Portorožu zgraditi poslovni objekt Kaštel (med krajani – »monstrum«), za katerega so vsi vedeli, da bo v njem lahko 66 ali še več zelo dragih (»turističnih«) stanovanj. V starem Portorožu sta bila včasih na tistem mestu le dva manjša penziona s kakimi 30 ležišči.
Kapital pravi, da poti nazaj ni. Osebno menim, da je vedno pot, ki skuša vsaj popraviti napačno odločitev. Na dražbi občinskega zemljišča pri portoroškem Kaštelu (tega sicer sploh ne bi bilo treba prodati) dejanski lastnik sosednje parcele, tisti, zaradi katerega so sploh pripravili dražbo in mu namenili parcelo, niti enkrat ni dražil, ponudil kakršne koli cene, pač pa sta za občinsko zemljišče tekmovala dva, ki tam sploh (še) nimata pravice graditi poslovnega objekta: Ibrahim Haliti iz podjetja Brilosa, ki mu je menda ves projekt namenila lastnica podjetja Putro, in Vejsil Hot v imenu podjetja FH Invest.
Zakaj so pred 12 leti tako vneto zagovarjali sprejetje tako obsežnega prostorskega načrta? Zato ker je s takim projektom vrednost zemljišča krepko zrasla. Poslovneži, ki se vrtijo okoli projekta, trdijo, da je ocenjen na več kot 80 milijonov evrov in da nosi vsaj kakih 20 milijonov evrov dobička (dva milijona gor ali dol ni omembe vredno). Kaj bo kraj pridobil ali izgubil, to bodo Andrej Korenika in vsi podporniki projekta videli čez kakih 10 ali še več let. Ko je govora o milijonih, postanejo leta relativnostna teorija.
Plavajoči kontejnerji
V občini je vsaj dva ducata podobnih vročih želez, ki jih vlagatelji držijo na toplem, ker jih bodo prej ali slej vnovčili za še večjo vrednost. Bojan Petan in Terme Čatež se denimo hvalijo z dobičkom, ki ga imajo od prodaje teniških igrišč. Hkrati so teniška igrišča od letos postala breme nas vseh. Tega stroška včasih ni bilo.
Iste Terme Čatež so prodale tudi zemljišče ob teniških igriščih, da bodo na njem zgradili trgovino, kakršne krajani sploh ne potrebujejo. Povsem blizu je denimo prazen poslovni prostor po izselitvi drogerije na portoroško plažo. Če bi trgovino res potrebovali, bi kupili ali najeli (kupili) obstoječe prostore. Toda zakaj bi v turističnem kraju imeli lep park, če imajo lahko pozidan park in še 500 novih prodajnih polic. Tudi Marina Portorož je pred 40 leti slovela kot najlepša in najbolj urejena na Jadranu. To že zdavnaj ni več. Še posebej ne potem, ko so namesto lepih jadrnic vanjo natlačili 150 plavajočih kontejnerjev in jih prodajajo (oddajajo) po pretiranih cenah.
Gradbeni baron Ivan Zidar si je že pred kakimi 20 leti izboril lepo parcelo le lučaj nad naravnim spomenikom, jezerom v Fiesi. Če bi bil skromen in bi mu zadoščala vila z 900 kvadratnimi metri površine, bi že 2008 ali leto kasneje užival svoj mir. Tako pa ga ni več, za njegovo nesojeno vilo se bodo trgali novi kupci.
Požrešnost
Zadnje dni si občinska uprava prizadeva sprejeti še eno dopolnitev prostorskega načrta za območje Term Krka v Strunjanu, kjer bi na mestu dosedanjih teniških igrišč in košarkarskega igrišča gradili nove apartmaje, tri bazene, zgradili bi garažo in celo nekdaj priljubljeno strunjansko gostilno Primorka, ki jo je zasnoval še Edo Mihevc, spremenili v apartmaje. Čeprav krajinski park Strunjan poka po šivih, samo divjo strunjansko obalo na leto obišče kakih 300.000 ljudi, in je gneča za tako občutljiv park že zdaj nesprejemljiva, bi zdaj občinski urbanisti dodatno pozidali in parku vzeli še velik del nepozidanih površin. Požrešnost kapitala res ne pozna meje.
V Strunjanu bi gradili apartmaje za zahtevnejše goste, domačini imajo pomisleke
Toda zmeda še ni popolna, saj so nedavno brez velikih zadržkov odločili tudi, da bodo namesto parka (kot ga pred Kempinskim Palace predvideva prostorski načrt) sredi Portoroža lahko imeli igralnico. V tem primeru veljavni prostorski načrt moti investitorje, odločitev mestnih svetnikov pa je lep dokaz, da ga v njihovi občini ni treba spoštovati. Občinska uprava in mestni svet sta se že pred leti spremenila v servis naložbenemu kapitalu. Če bi namesto nakupa teniških igrišč in skladišč v Dragonji investirali 8 milijonov evrov v garažno hišo v Portorož, bodisi tisto pod Valeto bodisi drugje v kraju, bi pomembno prispevali k ureditvi prometa in mirujočega prometa v kraju, to pa bi omogočalo povsem drugačno urejanje dragocenega Portoroža.
Občina se hvali s tem, da pripravlja veliko strategijo razvoja turizma, v praksi pa se dogaja ravno nasprotno: tak turizem, kakršnega si niti številni drugi kraji po svetu nikoli niso želeli.
