Božo Kovač se je rodil 22. oktobra 1935. Med 2. svetovno vojno je bil z mamo in sestro izgnan v taborišče Weichs bei Dachau, kjer je v letih 1942-1945 obiskoval osnovno šolo. V študentskih letih je bil tik pred načrtovano specializacijo v Franciji aretiran in zaradi “sovražne propagande” obsojen na tri mesece zaporne kazni. S tem je tudi izgubil status študenta in študij dokončal ob novinarskem delu na Slovenskem poročevalcu.
V svoji karieri je deloval v več slovenskih in jugoslovanskih medijih. Po poročanju Dela je novinarsko pot začel na Slovenskem poročevalcu, nato pa je bil Delov dopisnik iz Beograda. Vodstvene položaje je zasedal tudi na RTV Slovenija in na beograjskem dnevniku Borba. Od leta 1986 do 1992 je bil glavni urednik časopisnega podjetja in dnevnika Delo.
Kot poroča Delo, je bil Kovač aktiven tudi v politiki. Med letoma 1968 in 1973 je bil sekretar na Republiškem komiteju Socialistične zveze delovnega ljudstva, v obdobju od leta 1986 do 1990 pa je bil delegat v zveznem zboru Skupščine SFRJ. Po upokojitvi je kot svetovalec sodeloval z Uradom predsednika Republike Slovenije.
Leta 2002 je Božo Kovač prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.
Njegov sin je Miha Kovač, redni profesor na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, njegova vnukinja pa direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač.
“Dedi Božo je preživel marsikaj: med drugo svetovno vojno je bil izgnan v taborišče Weichs bei Dachau, v študentskih letih je bil “zaradi sovražne propagande” aretiran in obsojen na tri mesece zaporne kazni. Kasneje je delal v medijih in politiki.
Dedek je vedel, da življenje ni vedno lahko. Treba pa ga je živeti in se truditi delati dobro.
Dedi, obljubimo ti, da na to ne bomo pozabili,” je na svojem profilu zapisala Nika Kovač.
