Pisma z Danske
Potovanje v času koronavirusa sem izkusila na lastni koži že poleti, ko so bile omejitve še nekoliko milejše, a vseeno obstoječe. V sedmem mesecu nosečnosti sem, sicer z direktnim letom od Kopenhagna do Zagreba, uspela priti domov. Ni bilo obveznih negativnih rezultatov testov, ni bilo karantene in v Sloveniji ni bilo omejitev gibanja za prišleke iz tujine.
Tokrat je bila situacija drugačna. Prvi korak – obvezen negativen rezultat PCR testa za vstop v Slovenijo. Vse vredu, če se ne bi rok veljavnosti rezultata v noči pred našim potovanjem spremenil iz 48h na 24h. Na veliko srečo je na danskem testiranje odlično organizirano (skupaj so opravili že več kot 12 milijonov testov, v januarju se povprečno vsak dan testira približno 140.000 posameznikov) in brezplačno za vse, kar je nekoliko olajšalo priprave na potovanje. Na testiranje se prijaviš preko spleta, rezerviraš določen termin in lokacijo ter v petih minutah, ne glede na gnečo, opraviš test. Rezultate dobiš najkasneje po 48-ih urah, a sem ga vsaj sama vedno dobila še isti dan. Drugi korak – maska na obrazu od prihoda na letališče v Kopenhagna do prvega vdiha gorenjskega zraka na Brniku. Vse lepo in prav, če ne bi imela s seboj novorojenčka, ki se pomiri le ob pogledu na nasmešek staršev. A tudi to smo preživeli, navkljub nekaj začudenim pogledom naše najmlajše članice družine.
Pot v Slovenijo je tako potekala relativno mirno in po planu, zataknilo pa se je na poti nazaj. Oziroma že pred potjo nazaj na Dansko. Danska je za vstop v državo zahtevala negativen rezultat (lahko tudi hitrega) testa, ki ni starejši kot 24 ur. Novico so sporočili v petek, v ponedeljek smo imeli let. Lahko si predstavljate, da med vikendom v Sloveniji težko dobiš kogarkoli na telefon. Kje se lahko testiramo? Je problem, da v Sloveniji nismo zdravstveno zavarovani? Bomo dobili rezultate dovolj hitro? Se lahko testiramo na letališču? Je prepozno, če bi se testirali v Frankfurtu pred drugim letom? Dežurnih telefonskih številk privatniki, ki izvajajo teste nimajo, letalska družba ne ve nič o novih pravilih, na letališču pa gospo na informacijah dvakrat zmotim med kavo in klepetom s sodelavko ter od pogovora odnesem le nekaj ostrih besed. Po dolgih dveh dneh telefoniranja in po tem, ko sem praktično na kolenih morala prositi vse, ki koga poznajo, da smo bili lahko pred potjo testirani, nas na poti od Ljubljane do Kopenhagna ni nihče niti enkrat vprašal po izvidu testa. Kljub nekaj izgubljenim živcem pred potjo pa so nas tako v Sloveniji kot Nemčiji in na severu vsi sprejeli z nasmeški (skritimi za maskami), prijaznimi besedami in pomočjo na vsakem koraku.
Potovanje v času korone je tako, vsaj v mojem primeru, zaznamovalo nekaj več truda, organizacije in pridobljenih sivih las, a neprimerno bolj prijazni ljudje ter prijetno vzdušje v sicer zelo stresnih situacijah. Upam, da bo vsaj odnos ljudi ostal tak tudi po koncu epidemije in se bo tako uresničila napoved mnogih, da bomo ljudje odšli iz te neprijetne situacije bolj potrpežljivi in željni prijetnih odnosov.
Nina Ločniškar
