Jecljanje pa ni samo težava v govorno-jezikovni komunikaciji, temveč se dotika celotne človekove osebnosti. V Slovenija jeclja več kot 20.000, v svetovnem merilu pa kar 7 milijonov odraslih, motnja pa je pogostejša pri moških. Je pa jecljanje še vedno stigmatizirano, marsikdaj predstavlja oviro pri zaposlitvi, pri iskanju življenjskega partnerja, v šoli, pri socializaciji … Jecljanje se seveda lahko pojavi tudi pri otrocih, in sicer med drugim in petim letom starosti, ko se njihovi možgani hitro razvijajo, besedni zaklad se vsak dan bogati in se lahko vse to odrazi tudi pri govoru. Vendar brez skrbi, pri kar 75 % otrok, ki začnejo jecljati v predšolskem obdobju, je to le prehodno in običajno mine samo od sebe.
-
Jecljanje je psihološka motnja. Ni res. Stres in tesnoba ne povzročata jecljanja, lahko pa povečata resnost le-tega. Osnovni vzrok jecljanja pa je po navadi nevrološki in genetski. To pomeni, da je jecljanje povezano z delovanjem možganov in ni izključno posledica psiholoških težav.
-
Ljudje, ki jecljajo, so manj inteligentni. Ni res. Ni povezave med jecljanjem in inteligenco. Ljudje, ki jecljajo, so enako inteligentni kot tisti, ki ne jecljajo, kar dokazuje tudi to, da se z jecljanjem spopada kar nekaj znanih oseb (nekaj jih lahko najdete na koncu članka).
-
Otroci prerastejo jecljanje. Delno drži. Kot sem zapisala že v uvodu, bo približno 75% otrok, ki začnejo jecljati, preraslo to težavo brez intervencije. Vendar pa pri nekaterih otrocih lahko jecljanje postane dolgotrajno in zahteva strokovno pomoč. Več možnosti, da se jecljanje ne bo nadaljevalo tudi v odrasli dobi je, če se pojavi pred dopolnjenim tretjim letom in pol starosti in če ne traja več kot nekaj mesecev. Ob tem moramo poudariti, da ko in če otrok prične jecljati, za to niso odgovorni starši. Lahko pa sami veliko naredijo, da to čim prej mine: z otrokom govorimo počasi, razločno, uporabljamo kratke stavke, postavimo samo eno vprašanje naenkrart, ga ne prekinjamo, ne zahtevamo, da govori počasneje ali celo da povedano še enkrat ponovi, ga ne dopolnjujemo, se mu posvetimo, počakamo, da pove do konca, predvsem pa ga na govorno napako ne opozarjamo. Previdni moramo biti tudi pri izbiri risank, da v njih govorijo počasi, jasno, da ne uporabljajo težkih besed in tujk. Če jecljanje ne mine, pa je potrebno poiskati strokovno pomoč – izbrani pediater bo izdal napotnico za logopedsko obravnavo, vendar pozor, čakalna doba po Sloveniji je tudi do 3 leta.
Svetovni dan ozaveščanja o jecljanju praznujemo 22. oktobra. Na ta dan si nadenemo pentljo morsko zelene barve, ki predstavlja enakost, svobodo in pravice oseb, ki jecljajo ter spodbujajo ljudi k razmišljanju in reševanju te problematike.
Še kot zanimivost: z jecljanjem so se spopadali tudi Marilyn Monroe, Julia Roberts, Bruce Willis, Samuel L. Jackson, Emily Blunt, Elvis Presley, Ed Sheeran, Rowan Atkinson … Eden izmed najbolj znanih filmov o jecljanju pa je The king’s speech (Kraljev govor), ki predstavlja zgodbo bodočega kralja Jurija VI. Britanskega, ki mu pri odpravi jecljanja pomaga avstralski logoped Lionel Logue.
Za konec še nekaj nasvetov Društva logopedov Slovenije, ki jim lahko sledimo, ko imamo pred seboj sogovornika, ki jeclja:
-
Izogibajte se pripombam, kot so: »Govori počasneje!«, »Globoko vdihni!« ali »Sprosti se!«, saj ne pomagajo in lahko delujejo celo ponižujoče.
-
S svojo mimiko in gestikulacijo sporočajte, da poslušate in da je pomembno, kaj vam oseba želi sporočiti, in ne, kako bo to povedala.
-
Čim bolj naravno vzdržujte očesni kontakt in počakajte, da oseba konča svojo pripoved.
-
Poskusite se izogniti zaključevanju povedi in vsiljevanju besed. Govorite sproščeno in počasi, vendar še vedno naravno. To pripomore k boljši komunikaciji.
-
Zavedajte se, da je telefonski pogovor za osebe, ki jecljajo, še posebej stresen. Kadar dvignete slušalko in se dalj časa nihče ne oglasi, se, preden odložite, prepričajte, da na drugi strani ni oseba, ki jeclja, in poskuša začeti pogovor z vami.
-
Pri govoru ne hitite. Govorite s primerno hitrostjo, a govora ne upočasnite toliko, da bi zvenel nenaravno.
