»Prav zaradi družin žrtev želimo, da se sliši resnica. In zaradi našega Marija – izkušenega planinca, ki se zdaj obrača v grobu, ko posluša te neresnice,« poudarjajo preživeli.
Kot pravijo, je bil Marijo znan po svoji odgovornosti in strogem spoštovanju pravil. »Vedno je skrbel, da imamo ustrezno opremo. Če bi kdo kaj pozabil, bi nas obrnil nazaj. Nikoli ne bi dovolil, da bi šli naprej brez potrebne zaščite. Bil je tisti, ki nas je vedno opozarjal na previdnost,« pripovedujejo. Zato jih še posebej boli, ko se pojavljajo govorice, da je Marijo šel proti vrhu brezglavo in na lastno pest. »To ga je najbolj motilo pri drugih. On tega preprosto ni počel,« pravijo.
Bernard, eden od preživelih, je za Slobodno Dalmacijo natančno opisal potek tistega dne. »Zbudili smo se okoli pol osmih. Zunaj je bilo veliko več snega, kot so napovedovali vremenoslovci. Posvetovali smo se z lokalnim vodnikom, ki nas je opozoril na nevarne razmere in del poti, ki ga moramo obiti, da ne gremo skozi gozd. Hodili smo v razdalji 15 do 20 metrov drug za drugim, vračali smo se proti avtomobilom, proti domu,« pripoveduje.
Na čelu kolone je bil Marijo Boko, najbolj izkušen med njimi. Za njim sta hodila Mia in Tonći, sledila sta brata Andrija in Roko, na koncu pa Bernard in Dubravko. »Takrat se je sprožil plaz. Tri je odneslo v prepad, dvema je uspelo ostati zgoraj, šesti in sedmi pa s plazom sploh nista imela stika,« pravi Bernard. Vse se je zgodilo v nekaj sekundah – trenutkih, ki so odločali med življenjem in smrtjo.
Planinka Mia se spominja grozljivih trenutkov: »Ko sem se dvignila, sem videla, da Boke pred mano ni več. Nisem ga slišala, niti videla, da ga je odneslo. Kot da bi ga izbrisalo. Začela sem kopati, tam, kjer je bil, prepričana, da je pod snegom. A ga ni bilo. Zavezala sem se za bor, ki je štrlel iz snega, ker me je bilo strah, da bo plaz odnesel še mene.«
Pomoč je na kraj prišla po štirih urah. Zaradi izredno slabega vremena helikopter ni mogel poleteti, gorski reševalci pa so se do njih prebili peš. Vidljivost je bila ničelna. »Skakali smo na mestu, da se ne bi podhladili. Bili smo popolnoma premočeni, pri minus štirih stopinjah, veter je bril, snežilo je … In tako štiri ure. Od 10.07, ko smo poslali prvi klic na pomoč, do 14.09,« pripoveduje Bernard.
Prva skupna tura planincev, ki se je končala tragično
To je bila njihova prva skupna tura v tej sestavi. »Bili so tako ponosni, da so osvojili Triglav,« tiho dodaja Mia. »Marijo bi bil ponosen nanje – in razočaran, če bi slišal, kaj se danes govori. Zato želimo, da se sliši resnica. Da se ve, da smo bili previdni, da nismo šli tvegano in da je bil on – kot vedno – tisti, ki je skrbel za nas.«
Slovenski reševalci delili pretresljivo izkušnjo iskanja hrvaških planincev (foto)
