Kako bi se predstavili? Kdo je Manuela Rojec?
Manuela Rojec je Portorožanka, mama dveh odraslih otrok (Dore in Rudija), hči mešanega zakona, ponosna pripadnica italijanske narodne skupnosti, ki jo v občinskem svetu zastopam. Zadnja tri leta profesionalno opravljam funkcijo podžupanje, odgovorna sem predvsem za področje kulture. Pred tem sem bila zaposlena na italijanski osnovni šoli Vincenzo e Diego de Castro, kjer sem otroke spremljala v njihovih prvih letih izobraževanja. Dvanajst let sem bila predsednica društva Comunità degli Italiani Giuseppe Tartini in vedno bom hvaležna vsem, ki so mi dali možnost voditi društvo, ki se ponaša z imenom našega najbolj prepoznavnega someščana in ki skrbi za ohranjanje jezikovne, kulturne in arhitekturne dediščine naše občine.
Imam se za skromno osebo, ki raje posluša kot govori in raje dela kot pa nastopa.
Zakaj ste se torej odločili kandidirati za županjo Občine Piran?
Ni skrivnost, da so me k sodelovanju povabili kolegi in prijatelji stranke Gibanje Svoboda, s katerimi smo več kot leto dni razmišljali, ali bi lahko k reševanju določenih izzivov pristopili drugače, strateško in celovito. Prepričana sem namreč, da ima naša občina ogromen neizkoriščen potencial, da imamo sposobno občinsko upravo, da imamo v naši bližini mlade strokovnjake, ki bi z veseljem z nami delili svojo vizijo, da imamo someščane, ki bi radi živeli v urejenem kraju in da ima vsak od nas željo prispevati k temu, da bomo našim otrokom zapustili prostor, v katerem bodo lahko delali, živeli, si ustvarili družino. Naša naloga je ustvariti pogoje, da se to lahko zgodi. Naše poslanstvo pa je pripraviti podlago, na kateri bodo nove generacije lahko gradile svojo prihodnost.
Sliši se lepo, kako pa to doseči?
Da bi dosegli navedene cilje, je vsekakor potreben dialog, poslušanje vseh sooblikovalcev prostora: od prebivalcev do gospodarstvenikov, od varuhov kulturne in naravne dediščine do obiskovalcev (turistov), od mladine do starejših generacij, od države do lokalne skupnosti, od večine do manjšine, od pozicije do opozicije.
Prepričana sem, da je prišel čas, ko se bo potrebno poslušati in uskladiti; Da je prišel čas, ko se bo potrebno odločiti, kaj želimo in daj je prišel čas, ko je treba parcialne interese dati na stran in poskrbeti za kolektivno dobro.
Kaj vas v občini Piran trenutno najbolj moti?
Najbolj me moti to, da ni strateškega in celovitega pristopa do urejanja občine v celoti, kar marsikdaj privede do neprimernih, delnih rešitev. Moti me tudi to, da ni vizije, da se vse rešuje za kratkoročno in ne dolgoročno obdobje. Prepričana sem, da naša občina za kvalitetno izvedbo katerega koli projekta potrebuje dobro zastavljen načrt in akcijski plan.
Moti me tudi to, da ni kontinuitete, da vsaka oblast dela za čas, ko je izvoljena in ne za prihodnost. Pristop, ki bi bil zagotovil drugačen način dela, seveda zahteva potrpljenje s strani vseh deležnikov, predvsem pa občanov, ki bi morali razumeti, da se vsaka pot začne s prvim korakom in da hiše vedno gradimo s temeljev. Zato vidim svoje poslanstvo kot prehodno obdobje, v katerem bomo premišljeno, strateško, celovito in seveda skupaj pripravili podlago za razvoj občine. Občine, v kateri ne bodo v prvem planu turisti, obiskovalci ali individualni interesi, temveč občani.
Kaj pa so glavne točke vašega programa?
V programu, ki smo ga soustvarili skupaj z zelo sposobno ekipo, so čim prejšnje sprejetje Občinskega prostorskega načrta, torej okvira, ki bo zagotovil interese občanov, ohranjanje kulturne in naravne dediščine ter razvoj gospodarstva. Med prioritetami so tudi boljše in bolj življenjske prometne rešitve, jasnejša vizija glede izvajanja najbolj pomembne panoge v občini, se pravi turizma in drugi konkretni ukrepi, ki bodo pripomogli k temu, da bomo predvsem občanke in občani občine Piran živeli bolje.
Ste kandidatka Gibanja Svoboda, na listi pa imate tudi druga prepoznavna imena. Koga bi izpostavili?
Vsa imena, ki so na listi, so v našem okolju prepoznavna, vsaka na svojem področju. Zato ne bi izpostavljala posameznikov, ampak predvsem moč, ki jo ima skupina. Če sem se nečesa naučila v zadnjih štirih letih, je to, da župan brez podpore občinskega sveta (svetnikov) in brez podpore članov stranke, tudi na državnem nivoju, ne more biti uspešen župan.
Ste podžupanja Občine Piran, zato ste v tem času najbrž dobro spoznali delovanje občine. Bi kakšen vaš dosežek v tem času radi še posebej izpostavili?
Najbolj sem seveda ponosna na to, da smo uspeli iz Tartinija ustvariti brand: najprej z evropskim projektom tARTini, nato s projekti Tartini 250 in Tartini 330, ki sta jih podprla tako predsednik Borut Pahor kot Vlada RS. Vesela sem, ker smo obnovili streho skladišča soli Grando in ga odprli javnosti, ki je v njem prepoznala potencial “zapuščene tehnične arhitekturne dediščine”, prav tako sem ponosna na to, da smo postali v celoti lastniki Apolonijeve palače v Piranu. Predvsem pa me veseli to, da smo pripravili veliko projektov, ki bi jih v naslednjih letih lahko izvedli in nadgradili, saj smo na občini razmišljali o temu, s čim bodo lahko tisti, ki nas bodo nasledili, uspešno izpeljali svoj mandat. Ob tem naj se zahvalim vsem, ki so v ta pristop verjeli in nam pri našem delu stali ob strani.
