V letih, ko se soočamo s sušo in visokimi temperaturami, v ospredje spet prihajajo poljščine, ki lahko preživijo v ekstremnih razmerah. Ena izmed najboljših je proso, saj ni občutljivo za vrsto tal, odporno je proti suši in visoki temperaturi in ima kratko rastno dobo – le okoli 100 dni. Poleg tega lahko nadomesti tudi posevke, ki spomladi propadejo zaradi pozebe. Zaradi tega je proso spet ena od alternativnih poljščin za spremembo setvene sestave v smeri prilagajanja na zahtevnejše rastne pogoje.
Generalna skupščina Organizacije Združenih narodov je marca 2021, na pobudo Indije in Nigerije ter s podporo Agencije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (angleško Food and Agriculture Organization – FAO) in drugih držav iz vsega sveta, leto 2023 razglasila za mednarodno leto prosa.
V Sloveniji je bila prosena kaša vsakdanja jed vsaj pet stoletij od srednjega veka dalje. Največ prosa so pridelovali na Gorenjskem in v Prekmurju. Gorenjsko naj bi imenovali kar Kašarija, prebivalce pa Kašarje. Od nekoč pogostih jedi iz prosa, ki so jih obogatili z dodatki doma pridelane zelenjave ali mesa, je še danes v kulinariki prisotna mlečna kaša, to je proso, kuhano v mleku. V zadnjem stoletju so proso na poljih in na krožnikih zamenjala druga žita (pšenica, ječmen in koruza), močno pa se je uveljavil tudi krompir. Leta 2021 je bilo s prosom posejanih 418 hektarjev njiv, iz katerih je bilo pridelanih 520 ton prosa. V primerjavi z letom 2020 je bilo posejanih 62 hektarjev, pridelanega pa 25 ton več prosa.
Proso je bilo med prvimi žiti, ki je bilo vzgojeno in so ga uporabljali kot osnovno živilo milijoni ljudi v Aziji in Podsaharski Afriki. Na svetovni ravni sta prav Afrika (s 55 odstotki) in Azija (z 41 odstotki), največji pridelovalki prosa. Evropa pridela 3 odstotke globalne proizvodnje, Severna Amerika pa le 1 odstotek. Proso spada pod starodavna žita, ki so imela pomembno vlogo pri zagotavljanju prehranske varnosti in so del tradicije številnih domorodskih kultur. Tako tudi danes prispevajo k opolnomočenju malih pridelovalcev, odpravi lakote, prilagajanju podnebnim spremembam, promociji biotske raznovrstnosti in spremembi kmetijsko-živilskih sistemov.
V zadnjih letih se vedno bolj zavedamo zdravega načina prehranjevanja in naravi prijazne pridelave poljščin. S tem doživlja proso renesanso. Njegovo vračanje na njive in krožnike je pomemben prispevek k ohranjanju etnološkega izročila, sočasno pa nudi tudi možnost za pestrejšo ponudbo tradicionalnih živil lokalnega izvora in s tem večjo samooskrbo z doma pridelanimi živili.
Proseno kašo s slivami lahko pripravimo z mlekom ali pa tudi z vodo, kar je še posebej priročno za tiste, ki mleka ne konzumirajo. Ker zdaj ni sezona sliv, lahko uporabimo tudi suhe.
Proso večer prej namočimo v vodi. Zavremo 3 dc mleka ali vode s ščepcem soli in dodamo cca 50 gramov prosa (recept za eno osebo) ter kuhamo 15-20 minut, odvisno koliko “al dente” jedi si želimo. Vmes slive narežemo na manjše koščke in jih dodamo v lonec, kjer se kuha proso. Po okusu jedi lahko med kuhanjem dodamo tudi cimet.
Ko je kaša kuhana, jo lahko posujemo z nasekljanimi ali tudi celimi oreščki. To so lahko lešniki, orehi, mandlji, pistacije… Po želji in okusu kašo prelijemo še z medom.
