Javna obravnava Pomorskega prostorskega plana je potekala ravno v času, ko je javnost bolj kot ne zaprta ali pa vsaj priprta doma. Kljub temu pa je na naslov pripravljalcev dokumenta prišlo kar veliko pripomb in pobud, tako uradnih, kot manj uradnih inštitucij. Pregledali so menda vse, upoštevali pa nekatere.
Otoka ne bo, bodo pa morda grebeni
Kot so zapisali pripravljalci, se več pripomb nanaša na neprimernost otoka pred Izolo. Že v okoljskem poročilu PPP-ja je predlagana izločitev otoka iz dokumenta, vsaj dokler ne bi bile pripravljene strokovne podlage, po katerih bi bilo mogoče oceniti vplive le-tega na okolje. Kot možna alternativa ob zaščiti zahodnega dela izolskega polotoka pred močnimi vetrovi se omenja valobran, a tudi umestitev le-tega ni mogoča brez izdelave strokovnih podlag, okoljske presoje in pridobitev mnenj nosilcev urejanja prostora, saj lahko prav tako predstavlja problem iz vidika varstva okolja. Obema so sicer pustili priprta vrata za umestitev v dokument, a brez strokovnih študij o vplivih na okolje, kot tudi o argumentih, zakaj je gradnja sploh potrebna, ne bo šlo.
Več pripomb je prišlo tudi na možnost postavitve vertikalnih podvodnih struktur, nekakšnih “podvodnih oaz”, ki bi pripomogle k naseljevanju podvodnega morskega življenja v bolj opustošenih območjih našega morja. Vseeno pa so se odločili za postavitev testne podvodne vertikalne strukture v degradirano morsko okolje z namenom, da bi ugotovili, kako vpliva na okolje in na biodiverziteto območja. V primeru, da se ugotovi, da večjih negativnih posledic ni, se lahko pristopi k izdelavi strokovne podlage, a brez dodatnega spreminjanja PPP nadaljno umeščanje teh struktur ne bo mogoče.
Zanimiva pa je tudi odločitev pripravljalcev, da ne sprejmejo pripombe o nadomeščanju točkovno pritrjenih pomolov s plavajočimi, saj naj bi slednji imeli še večji vpliv na okolje, predvsem zaradi postavitve “korpo mortov” v morje, sidrne verige ter nezmožnosti skladiščenja izven sezone. Kdo bi si mislil.
Na kopnem so odpadki, v morju pa ne
Veliko očitkov je padlo tudi na premeščanje morskih sedimentov. Drugače povedano, kaj bomo z muljem, ki ga bodo izkopali med poglabljanjem ob predvideni širitvi Luke Koper. Pripravljalci so zapisali takole: “ V okviru stališča do pripomb, ki se nanašajo na premeščanje morskega sedimenta, bi poudarili, da je pobudnik v sklopu postopka celovite presoje PPP premeščanja sedimenta zagotovil strokovne podlage, v katerih se je opredelil do že preverjenih alternativnih načinov ravnanja z morskim sedimentom (vgradnja v tla na kmetijske in nekmetijske površine, gradnja nasipov in drugih inženirskih posegov, vnašanje morskega sedimenta na kopno pri posegih podaljševanja pomolov, izdelava opeke, čezmejno pošiljanje). Iz njih izhaja, da za ravnanje z morskim sedimentom zaradi tehničnih in drugih omejitev ni primernejših alternativnih možnosti, kot je premeščanje na morskem dnu.”
Z ugotovitvijo se ne strinjajo niti v ribiški sekciji Ministrstva za kmetijstvo, kjer pravijo, da bi ta praksa lahko pripeljala do zamuljenosti vodnega stolpca in morskega dna, kar bi povzročilo škodo morskim organizmom. “ To pa lahko poslabša pogoje za slovenski gospodarski ribolov ali celo povzroči njegovo ukinitev,” so še zapisali. Podobnega mnenja so tudi v obalnih Občinah, kjer se zavzemajo, da bi mulj odlagali na kopno in razmislili o sodobnem načinu za njegovo predelavo. Luka Koper pa premeščanje morskega sedimenta v morskem okolju ocenjuje kot manj invazivno in okoljsko bolj sprejemljivo od odlaganja le tega na kopno, kjer pridobi status odpadka.
Pripombi nasprotnikov nista bili uspešni, saj je v PPP ostal predlog, da se določijo dve območji za odlaganje sedimenta v morje, sidrišče in obračališče. V prvi fazi naj bi na sidrišču opravili “testno” odlaganje z omejeno količino mulja, in šele, ko bi ugotovili, da to ne predstavlja nevarnosti za ekosistem, bi v drugi fazi izkoristili obe območji.
Morje je očitno premajhno
Da je slovensko morje premajhno je opazno tudi ob pripravi PPP-ja. V osnutku dokumenta so zajeten del akvatorija namenili marikulturi, torej gojenju školjk in morskih sadežev, na kar so se pritožili malodane vsi ostali uporabniki morja.
Kot so zapisali pripravljalci, so bila dodatna območja marikulture določena z namenom prehranske samooskrbe Slovenije z morskimi sadeži, kar je menda eden od razvojnih ciljev Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Kljub številnim pripombam, so v tem primeru pripravljalci iskali nekakšen kompromis. Določena dodatna območja za marikulturo so tako opredelili kot potencialna območja, torej območja, ki bi prišla v uporabo šele, ko obstoječa školjčišča na Debelem rtiču in Seči ne bi več zadostovala potrebam. Ob tem so območje 3 nekoliko pomaknili z namenom varovanja morskih koridorjev, natančneje selitvene poti velike pliskavice. Za jadralce in veslače, ki so bili v javno predstavljenem osnutku dokumenta postavljeni v nekakšne “rezervate”, pa območja marikulture ne bi več predstavljala posebne omejitve, saj jim je po novem omogočena uporaba celotnega dr žavnega morja. Tako, kot je bilo doslej, ko krovnega dokumenta, ki upravlja z razpoložljivostjo morja, še nismo imeli. Posebej je treba poudariti, da je območje 2, pred piransko Punto, namenjeno marikulturi na morskem dnu, kjer bi na zunanji strani cevi za izpust gojili ladinke.
Zavrnjena pa je tudi pobuda družbe Finexco LCC o umestitvi vetrnih elektrarn v morje, in to ravno zaradi omejenosti slovenskega morja, ter prisotnosti številnih obstoječih dejavnosti in rab, “ki že v sedanji situaciji ne morejo v popolnosti realizirati svoji javnih in gospodarskih interesov. ” “Umeščanje vsake dodatne, zlasti grajene infrastrukture bi omejevalo dejavnosti ribištva, obrambe, interese varstva narave in kulturne dediščine, navtike, športa in rekreacije, turizma (vizualni vpliv) in drugih dejavnosti, ki se lahko izvajajo izključno na morju,” so še zaključili. Morja pač nimamo dovolj, da bi ga lahko imeli prav za vse.
Nov morski kanal
So pa pripravljalci prižgali zeleno luč zamisli Občine, ki bi načrtovala morski kanal med območjem avtokampa Jadranka in območjem Rude in tako z morjem povezala gospodarsko cono, nekdanjo Mehanotehniko. Tam želijo umestiti suho marino in površine namenjene vzdrževanju in hrambi manjših plovil za šport in rekreacijo. Želje Občine Izola namreč so, da bi se dejavnost popravljanja in servisiranje plovil premestilo iz območja (nekdanje?) ladjedelnice in s tem omogočilo razvoj tega dela mesta v turistične namene. Glede na to, da cena zemljišča ladjedelnice tako naglo pada, pa bi si morda lahko na Občini Izola omislili možnost, da bi se ob naslednji dražbi tudi sami prijavili in izkoristili predkupno pravico za območje ter si tako sami krojili usodo na zahodnem delu polotoka.
Vodooskrba bo, a ne iz morja
Pripravljalci so upoštavli predlog štirih obalnih Občin za prepoved desalinizacije zaradi nezmožnosti redčenja slanice v slovenskem morju. Ugotovitev so podkrepili tudi na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, kjer pravijo, da bi razsoljevanje morske vode lahko nastopilo kot alternativni vodni vir šele, ko bodo izčrpane vse ostale možnosti izrabe drugih alternativnih vodnih virov, ki ne samo, da ne posegajo v vodno okolje, ampak ga celo ščitijo, naprimer ponovna uporaba odpadne vode in zajem deževnice. S tem se konča zgodba desalinizacije v PPP-ju, nadaljuje pa se iskanje vodnega vira, ki ga slovenska Istra še vedno krvavo potrebuje.
Kar dve leti za načrtovanje protipoplavnih rešitev
Več je bilo pripomb, naj se v PPP vključi načrtovanje protipoplavnih ukrepov, ki so bili v javno dostopnem osnutku samo bežno nakazani. Obalne Občine so tudi predlagale, da se dokument dopolni z zapisom skrajnega roka, v katerem bi bilo treba izdelati ustrezne podlage. In čeprav se s postavljanjem časovnic ne strinjajo na Ministrstvu za okolje in prostor, so v PPP vpisali skrajni rok za pripravo študije, ki naj bi bil dve leti po uveljavitvi dokumenta. Upamo, da bo narava dovolj uvidevna in počakala, da birokracija opravi svojo pot in nam dovolila, da se dostojno pripravimo na naslednjo večjo plimo.
Brez velikih posegov na Bernardinu
Pripravljalci niso ugodili prošnji družbe Sava Turizem d.d., sicer lastnika, med drugim, Hotela Bernardin, ki so si želeli obsežnih posegov v morje na območju Bernardina, saj le-ti niso skladni s prostorsko razvojno vizijo urejanja obalnega pasu občine Piran in “kot takšni predstavljajo tako s samo gradnjo kot tudi s posledičnim vzpodbujanjem navtičnih in drugih turističnih dejavnosti novo obremenitev okolja, ” so zapisali. O tem, kakšni so bili načrti, ne govorijo. Zavrnili pa so tudi njihovo pobudo, da bi na tem območju prepovedali privezovanje vojaških plovil.
Sidranje in ekološki promet
Veliko je tudi govora o popolni prepovedi sidranja v pasu do 100 metrov od obale, a to velja le za varovana območja narave. Sicer pa pripravljalci predlagajo vzpostavitev dnevnih priveznih točk, ki pa se nikakor ne smejo spremeniti v redne priveze. So pa pozdravili pobudo Turističnega združenja Portorož o vzpostavitvi Eko krožne linije z ladijco na električni pogon na relaciji Krka Strunjan, Salinera, Strunjan, Fiesa, Bernardin ter obnovo oziroma postavitev novih pomolov.
Naslednji korak je sprejemanje Pomorskega prostorskega plana na Vladi, nato pa se začnejo aktivnosti in uveljavitev dokumenta ter posredovanje le-tega Evropski komisiji. Težko bo sicer loviti roke, saj so že vsi mimo. Javna obravnava je bila namreč predvidena maja 2020, glasovanje v Državnem zboru pa oktobra 2020. Marca 2021 naj bi dokument že predali Evropski komisiji, kar pa se je po vsej verjetnosti pomaknilo v naslednje leto. A to niti ni tako pomembno. Bolj je pomembno, da se pripravi dokument, ki bi dovolj skrbno uspel varovati tisto malo morja, kar ga imamo in ki si ga delijo jadralci, veslači, rekreativci na supih, kajtih in surfih, večji in manjši ribiči, potapljači, školjkarji, plavalci, naravovarstveniki in veliki tankerji, pa morjeplovci, vojaki in še marsikdo drug. Če prav dobro pomislimo, morda res ni prostora še za vetrnice.
Aljoša Mislej
